Žaba, ki se ji včasih vidi celo utripajoče srce

Steklene žabe spadajo med najbolj nenavadne dvoživke na svetu. Njihovo latinsko ime je Centrolenidae, ne gre za eno samo vrsto, temveč za celo družino žab. Ker se taksonomija še dopolnjuje, viri navajajo okoli 160–170 vrst v 12 rodovih. Te drobne žabe živijo v Srednji in Južni Ameriki, predvsem v toplih, vlažnih gozdovih ob potokih. Večina odraslih meri le od 20 do 30 milimetrov, zato spadajo med res majhne drevesne žabe.

Najbolj osupljiv del steklene žabe je njen trebuh. Pri nekaterih vrstah je spodnja stran telesa tako prosojna, da se skozi kožo vidijo notranji organi, včasih celo utripajoče srce. Raziskovalci so ugotovili, da lahko steklene žabe med počitkom postanejo še bolj prosojne, tako da začasno skrijejo približno 89 odstotkov rdečih krvničk v jetra. Prosojnost jim pomaga pri skrivanju pred plenilci, predvsem pajki in kačami.

Nekatere se po potrebi naredijo še bolj prosojne. FOTO: Jiri Vlach/Getty Images

Večina steklenih žab živi na drevju in grmih, zato spadajo med drevesne žabe. Podnevi pogosto mirujejo na listih, dejavne postanejo ponoči. Takrat iščejo hrano, se oglašajo in se zadržujejo nad vodo, kjer se začne tudi njihovo razmnoževanje. Številne vrste imajo po hrbtu zelene odtenke z belimi ali rumenimi pikami, ki lahko posnemajo videz jajčec in jim pomagajo pri prikrivanju.

Samica navadno odloži jajčeca na list, ki visi nad potokom. Ko se paglavci izležejo, padejo v vodo in tam nadaljujejo razvoj. Pri številnih vrstah za jajčeca skrbi samec, ki jih varuje pred plenilci, med njimi črički, osami in drugimi nevretenčarji.

Samčki varujejo jajca pred predatorji. FOTO: Thorsten Spoerlein/Getty Images

Steklene žabe so zelo občutljive za spremembe v okolju. Ker so vezane na gozdne potoke, visoko zračno vlago in ohranjeno okolje ob vodi, njihova prisotnost pogosto kaže na dobro ohranjeno naravo. Njihovo izginjanje je lahko opozorilo, da njihov življenjski prostor ogrožajo posegi v naravo, onesnaženje ali bolezni.