Ti pujski imajo mil značaj in skromne zahteve

​Krškopoljski prašič izhaja s Krško-Brežiškega polja in obronkov Gorjancev, kjer so ga kmetje vzrejali že konec 19. stoletja. Njegov videz je nezamenljiv: črno telo z značilnim belim pasom čez pleča, nekoliko konkaven rilec in mehka, povešena ušesa. Črna barva naj bi ga ščitila pred sončnimi opeklinami. Telo je poraščeno z redkimi, ščetinastimi dlačicami, ki žival dobro ščitijo pred vremenskimi vplivi. Samci lahko dosežejo do 280 kilogramov, svinje pa okoli 230. To je robustna žival, narejena za življenje na podeželju.

Krškopoljski prašiči so znani po mirnem temperamentu. Niso agresivni, ne kažejo izrazite dominantnosti. So radovedni, radi raziskujejo okolico in vohajo po tleh z značilnim smrčkom. Dobro prenašajo druge živali in ljudi. Svinje izkazujejo zelo dobre materinske lastnosti – pazljivo čuvajo mladiče in redko kažejo napadalnost do človeka.

Krškopoljske svinje dozorijo pri nekaj manj kot 11 mesecih. Skotijo od 5 do 10 pujskov, starejše tudi do 13. Mladiči v najboljših razmerah pridobijo do kilogram telesne teže na dan.

So pravi mojstri preživetja. Dobro se znajdejo v skromnih razmerah, na pašnikih in vrtovih, kjer izkoristijo lokalne vire hrane.

Prašič je izjemno inteligentna žival, kar velja tudi za krškopoljca. V skupinah tvorijo družbeno hierarhijo, a redko prihaja do hudih spopadov. Radi ležerno počivajo v senci, tesno drug ob drugem. V naravi večino dneva preživijo v iskanju hrane po tleh – s smrčkom prekopavajo zemljo, kar je tudi eden njihovih ključnih vedenjskih vzorcev. Komunikacija poteka z različnimi glasovi: renčanjem, cviljenjem, smrčanjem in grgranjem. Mama svinja se s pujski pogosto pogovarja že več dni pred kotitvijo, ko si pripravlja gnezdo.

Populacija krškopoljskega prašiča se že vrsto let povečuje. V izvorno rodovniško knjigo je vpisanih 300 svinj in 55 merjascev.