

FOTO: Zsv3207/Gettyimages

FOTO: Stevanovic Igor/Gettyimages

FOTO: Feodora Chiosea/Gettyimages



Izraz patološki lažnivec je postal priročna žaljivka za ljudi, ki hitro postanejo tarča kritik: od skorumpiranih politikov do negativcev iz resničnostnih oddaj. A kdaj je neiskrenost res patološka? Kljub popularni predstavi o osebi, ki je prevarantska, preračunljiva in skoraj karikirano zlobna, se ta oznaka v resnici nanaša na res majhno število ljudi, ki imajo zelo specifične lastnosti. »Gre za vzorec vedenja, ne za priznano diagnozo,« pojasnjuje psihiatrinja dr. Christina Ni. »In ne gre le za zavajanje: vedenje lahko na površini deluje manipulativno, vendar običajno odraža globljo psihološko stisko in ranljivost.« Z drugimi besedami, pravi patološki lažnivec ni nujno nekdo, ki želi uničiti vaše življenje ali zmagati v vsaki razpravi, zato je pomembno biti pozoren na naslednje prepoznavne znake.
Ne glede na to, ali gre za majhno belo laž ali namerno izogibanje odgovornosti, vsak človek kdaj pa kdaj laže. Toda patološko laganje je skoraj stalna navada, pravi Drew Curtis, izredni profesor psihologije na teksaški univerzi Tyler. »Ocenjujemo, da takšne osebe izrečejo približno devet do deset laži na dan,« pravi Curtis, ki vodi raziskave na tem področju. V bistvu laganje zanje ni zavestna odločitev, temveč skoraj avtomatski, spontani odziv.

Nihče ne postane patološki lažnivec zaradi ene same situacije ali spora. Kot pojasnjuje Curtis, gre za širok, kroničen vzorec, ki se razteza čez domala vse odnose, situacije in teme. To pomeni, da ne izkrivljajo resnice le pred določenimi prijatelji ali zato, da bi naredili vtis na sodelavce, patološki lažnivec kompulzivno laže družini, kolegom, na družabnih dogodkih in celo v bežnih stikih z neznanci.
Glede na pridevnik patološki bi lahko sklepali, da oseba laže zaradi pozornosti, moči ali osebne koristi. Vendar ... »Za razliko od strateških laži, ki služijo izogibanju kazni ali pridobivanju koristi, patološke laži nimajo očitne koristi,« pojasnjuje dr. Ni. Raziskave kažejo, da patološki lažnivci pogosto sploh ne vedo, da lažejo. Zakaj torej to počnejo? »Da bi se počutili bolj vredne, sprejete ali da imajo nadzor,« pravi dr. Ni in dodaja: »Lahko se pretvarjajo, da gledajo iste serije kot prijatelji ali trdijo, da jim je všeč barva, ki je v resnici ne marajo. Velikokrat gre za relativno nedolžne laži, ki se razlikujejo od namerne manipulacije ali tako imenovanih funkcionalnih laži. V nekaterih primerih lahko nekdo celo iskreno verjame delom svojih izmišljenih zgodb.
Zaradi pogostega laganja patološki lažnivci običajno niso posebej dobri lažnivci. »Veliki manipulatorji ne želijo tvegati, da bi jih ujeli pri laži,« pojasnjuje psihiater Owen Scott Muir. »Patološki lažnivci pa lažejo ves čas, zato je njihove trditve pogosto zelo enostavno preveriti.« Lahko se pohvalijo, da so pretekli maraton ali pa različnim ljudem povedo različne verzije iste zgodbe.

Ena največjih zmot je, da patološki lažnivci uživajo v zavajanju drugih. V resnici mnogi poročajo, da čutijo obžalovanje še ure ali celo dneve kasneje. »Sprašujejo se: ‘Zakaj sem lagal?’« pravi Curtis. Kljub temu ta neprijeten občutek pogosto ne prekine vedenjskega vzorca. »Laž ima psihološko funkcijo,« pojasnjuje dr. Ni. »Začasno zmanjša njihovo negotovost ali strah pred zavrnitvijo, zato postane nezdrav mehanizem soočanja, ki ga je težko opustiti.«
Za tiste, ki se svojega vedenja zavedajo in si želijo spremembe, strokovnjaki poudarjajo, da se zdravljenje manj osredotoča na samo prenehanje laganja, temveč bolj na razumevanje vzrokov in razvoj bolj zdravih načinov spopadanja z realnostjo. Ena izmed tehnik je spodbujanje iskrenosti in pozitivno utrjevanje takšnega vedenja, medtem ko se samim lažem ne posveča dodatne pozornosti. Drug pristop vključuje ustvarjanje majhnih, varnih trenutkov iskrenosti, ki posamezniku pomagajo postopoma spremeniti navade. Gre za zahteven proces, ki jasno kaže, kako kompleksno je patološko laganje.