To najbolj škodi sreči parov

Katera so največkrat usodna ravnanja, ki slabo vplivajo na občutek sreče v zvezi ali zakonu, navajajo terapevti, katerih poslanstvo je pomagati vsem, ki se znajdejo v zagati.

Primerjanje z drugimi lahko škodi odnosu

V človeški naravi je, da sebe nenehno ocenjujemo in se primerjamo z drugimi. Včasih je primerjava res lahko spodbuda in motivacija, a še pogosteje je vir razočaranja in tatica veselja.

»Nenehno pogledovanje k drugim, tuhtanje o tem, kakšne odnose imajo, kaj počnejo, in hrepenenje po nečem, kar raste na sosedovem vrtu, žal ni način, ki bi pripeljal do srečnega razmerja. Ravno nasprotno,« je odločna zakonska in družinska terapevtka Abigail Makepeace.

»Čeprav nas nekatere primerjave res lahko navdajo z veseljem ali so nam v izziv, na splošno bolj kot ne ogrožajo odnos. Kajti praviloma več pozornosti namenjamo tistemu, kar je pri drugih boljše, kot je pri nas, nečemu, kar bi radi imeli, vendar nimamo, in smo zato nad svojo zvezo lahko kaj hitro razočarani.«

Vsak odnos je zgodba zase, razvija se po lastni dinamiki in raste ter zori po svojih korakih. Tisto, kar je pri drugih videti boljše in dobro deluje, se pri nas morda ne bo obneslo in bo povzročilo le še dodatno nezadovoljstvo. In še nekaj: »Zadeve nikoli niso tako rožnate, kot je videti na prvi pogled.«

To terapevtka polaga na srce in parom svetuje, naj se bolj kot s pogledovanjem k drugim ukvarjajo s svojo zvezo ter najdejo tisto, kar bo part­nerja v njej navdajalo s srečo.

FOTO: Gettyimages

Otroci so vir veselja, vendar ...

Raziskave so pokazale, da se z rojstvom otroka zmanjša zadovoljstvo v razmerju. Zlasti je to opazno v prvem letu in šele po nekaj letih se vrne na raven, kjer sta bila partnerja pred starševstvom. Seveda novo življenje prinese veliko srečo, obenem pa mnogo stresa in novih obveznosti, ki pomembno vplivajo na občutke zadovoljstva.

»Večina parov si želi, da bi postali starši, a pozabljajo na prav tako pomembno dejstvo, in sicer, da to vpliva na zvezo. Niso redki primeri, ko se part­nerja prav potem, ko na svet prijoka dojenček, začneta odtujevati,« pove terapevtka Nicole Saunders.

»To je po svoje razumljivo, saj zaradi skrbi za potomca zveza lahko pristane na stranskem tiru, pojavijo se lahko nove obveznosti, ker je treba tudi finančno preskrbeti družino, pomanjkanje časa in spanja.«

To nikakor ne pomeni, da je vse vnaprej izgubljeno, mora pa se par zavedati, da je odnos še vedno pomemben, in si zanj vzeti čas. Včasih so dovolj že preproste navade, kot so skupno pitje kave, intimni pogovori zvečer, ko nastopi čas za sproščanje in otrok spi, iskanje priložnosti za spolnost, skratka – zveza ne sme ostati v drugem planu.

Pričakovanje, da partnerja ostaneta vse življenje enaka

»Ljudje se z leti spreminjamo. To je dejstvo, ki ga je treba ozavestiti,« opozarja terapevtka Lauren Bailey. Nihče po desetih letih zakona ni takšen, kot je bil na poročni dan. Te spremembe je treba po njenih besedah sprejeti in se z njimi naučiti živeti. Seveda, kadar so takšne, da ne škodujejo ne posamezniku in ne odnosu.

Stagnacija v življenju nikoli ni dobra, z razvojem postajamo drugačni, drugačno postaja partnerstvo, a to, da se spreminja z vidika prioritet, hobijev, razmišljanja, kariere …, ne pomeni, da se slabša.

Ravnodušnost

Zlahka se zgodi, da partnerja, ki sta že dolgo v zvezi, na koncu postaneta kot dve ladji, ki plujeta vsaka v svojo smer. Svoje skrbi, naloge, obveznosti in stiske začne vsak nositi sam in pojavi se občutek, da sočloveku preprosto ni več mar.

»Nezavzetost je pogosta, vendar zlahka premagljiva,« meni terapevt David Narang. »Denimo, partnerja naj si vsak dan vzameta vsaj petnajst do dvajset minut za pogovor o tem, kakšen je bil njun dan, kaj sta doživela, kaj se je zgodilo, kako sta se ob tem počutila ...

Občutek osam­ljenosti bo tako manjši, po drugi strani se bosta okrepila občutka povezanosti in sreče. Iskreno zanimanje za vse, kar se dogaja v življenju partnerja, je eden od receptov za trden odnos.«

FOTO: Gettyimages

Zanemarjanje sebe

Zadovoljstva v zvezi se lahko nadeja le nekdo, ki je srečen in se v svoji koži dobro počuti, kar pomeni, da mora dobro skrbeti zase, za svoje počutje ter telesno in duševno zdravje.

Z zanemarjanjem svojih potreb in zgolj z ukvarjanjem z drugimi žal tega ni mogoče doseči. Človek tako dobi občutek, velikokrat neupravičen, da je v odnosu tisti, ki je izkoriščan.

»Naj se sliši še tako egoistično, včasih je treba na prvo mesto postaviti sebe in poskrbeti zase, ne pa zgolj za zadovoljstvo drugih. To je nedvomno eden od receptov za srečo,« meni Nicole Saunders.

Prelaganje odgovornosti na ramena partnerja

Nepravično in nerealno je pričakovati, da bo nekdo nekoga osrečil, če ta ne zna poskrbeti za sebe. »Tu gre po svoje za nadaljevanje prejšnjega dejavnika, ko zaradi zanemarjanja sebe nekdo postane zagrenjen in nesrečen, za to pa okrivi najbližjega, torej tistega, s katerim deli mizo in posteljo,« opozori Nicole Saunders. Zato velja: vsak je za svojo srečo odgovoren sam.

FOTO: Frederic Cirou/Gettyimages

Zavračanje pomoči

Ena največjih groženj za zadovoljujočo zvezo je prepričanje partnerjev, da lahko v življenju vse premagata in opravita sama. Žal velikokrat ni tako in je pomoč dobrodošla, njeno zavračanje lahko odnos pripelje na točko, ko mu ni več pomoči.

Ljudje smo socialna bitja, vpeti v številne odnose, part­nerski je le eden od njih in ni enklava, ločena od preostalega sveta. »Vsaka interakcija z zunanjim svetom intimno razmerje krepi in vsaka ponujena ter sprejeta pomoč ga obogati,« meni Lauren Bailey.

»Zato jo je nesmiselno in celo škodljivo zavračati, pa naj gre za materialno, čustveno ali drugačno podporo.«