To so rože, ki lahko cvetijo desetletja

Potonike niso sezonsko cvetje, ki ga preprosto posadimo v zemljo in v nekaj tednih občudujemo njegovo lepoto. So dolgoročna naložba, rastline, ki lahko, če so pravilno posajene in negovane, cvetijo desetletja. Zelnate potonike so trajnice, za katere je značilno, da imajo zelnata cvetna stebla in liste. Zaradi odebeljenih, s hranili nabitih korenin jih prej kot suša prizadene prevelika vlažnost tal. Odlikujejo jih izredna dolgoživost, nezahtevnost in večdesetletno uspevanje na istem rastišču. Cvetijo od sredine maja do začetka junija, zalivanja razen v daljših sušnih obdobjih ne potrebujejo.

Za lesnate (grmičaste ali drevesaste) potonike je značilno, da so nadzemni deli oleseneli, zato jih uvrščamo med grmovnice, in ne med trajnice. Zacvetijo nekoliko prej kot njihove zelnate sorodnice, običajno že konec aprila ali v začetku maja. Ker imajo olesenele poganjke, ki prezimijo nad zemljo, lahko spomladi hitreje razvijejo nove poganjke in cvetne popke. Njihovi cvetovi so praviloma zelo veliki, razkošni in elegantni, pogosto zdržijo nekoliko dlje kot pri zelnatih potonikah.

Intersekcijske potonike so nekaj posebnega, saj so rezultat križanja lesnatih in zelnatih potonik. Po japonskem vrtnarju Toičiju Itohu, ki jih je razvil, jim pravimo tudi potonike itoh. Cvetijo bolj zgodaj kot lesnate, a imajo cvetove, podobne zelnatim: velike, barvite in dišeče. Zrastejo višje in močnejše kot zelnate in so bolj odporne proti vetru in dežju. Po cvetenju listje, podobno kot pri zelnatih, ostane zeleno dolgo v sezono. Kot pri slednjih morajo biti brsti pri sajenju tri do pet centimetrov pod površino zemlje. Če so posajene globlje, cvetovi niso močni ali se morda sploh ne razvijejo.

Pri zelnatih sortah morajo biti brsti na korenini največ od tri do pet centimetrov pod površino zemlje. FOTO: Maryviolet/Getty Images

Izberemo stalno mesto

Zgodnja pomlad je poleg idealnejše jeseni prav tako primeren čas za sajenje potonik, pri tem pa moramo upoštevati nekaj osnovnih pravil in se ogniti napakam, zaradi katerih morda ne bo pravega rezultata. Potonike ne marajo selitev, da se lahko dobro ukoreninijo in pripravijo na bujno cvetenje, potrebujejo mirno in stabilno okolje. Pri izbiri prostora za sajenje zato načrtujmo, da bodo na njem ostale dolgo. Kasnejše presajanje nas bo lepih cvetov oropalo tudi za tri leta. Izberemo mesto, kjer bo nanje vsaj šest ur na dan sijalo sonce. Ne posadimo jih tik ob velikih drevesih ali gostih grmih, ki jim odvzemajo svetlobo, vodo in hranilne snovi.

Najpogostejši razlog, da potonike ne uspevajo po pričakovanjih, je pregloboko sajenje. Pri zelnatih sortah morajo biti brsti na korenini največ od tri do pet centimetrov pod površino zemlje. Če bodo zakopane globlje, bo rastlina razvijala listje, ne pa tudi cvetov. Lesnate sorte sadimo globlje, mesto cepljenja mora biti od 10 do 15 centimetrov pod zemljo, kar rastlini pomaga tvoriti lastne korenine in močnejša stebla.

Zgolj kopanje sadilne jame ne bo dovolj. Potonike razvijajo močan in širok koreninski sistem, zato je pomembno, da je zemlja za sajenje rahla, rodovitna in dobro pripravljena. Izkopljemo širšo jamo, dodamo kompost ali zrel hlevski gnoj in ga dobro premešamo s preostalo zemljo. Če so tla težka in glinena ter se v njih zadržuje voda, nujno izboljšajmo drenažo. Potonike ne marajo stoječe vode, v njej lahko korenina že v prvem letu začne gniti. Dobra drenaža in rahla, hranljiva zemlja sta ključni za močne, zdrave rastline.

V njihovi lepoti uživamo od sredine maja do začetka junija. FOTO: Bignazik/Getty Images

Ne zalivamo preveč

Ob spomladanskem sajenju je velika verjetnost, da prvo leto ne bo bujnih cvetov, saj rastlina energijo sprva usmeri v razvoj koreninskega sistema, kar je povsem normalno. Ne poskušajmo pospešiti procesa z močnimi gnojili, tako bo več listja, a ne tudi cvetov. Strpnost je pomembna, pravi rezultat v obliki bujnih in številnih cvetov kot nagrado za skrb in potrpežljivost običajno prineseta drugo in tretje leto.

V prvem letu jih redno zalivajmo redno, a pustimo, da se površinski sloj zemlje med dvema zalivanjema nekoliko posuši. Prekomerno zalivanje lahko povzroči gnitje korenin, medtem ko zmerno zalivanje spodbuja globok in močan razvoj koreninskega sistema. Ko se rastlina dobro ukorenini, je manj občutljiva za sušo, cvetovi pa so bujnejši in zdravi.