Za pravico do splava za vse v Evropi

Pobuda predlaga, da evropska komisija vzpostavi finančni mehanizem, s katerim bi države članice lahko sofinancirale dostop do varnega splava za osebe, ki ga v svojih državah nimajo.

Mehanizem temelji na načelu opt-in; države bi se mu pridružile prostovoljno. Predlog ne posega v nacionalne zakonodaje o splavu, temveč se opira na podporno pristojnost EU na področju javnega zdravja.

Ozadje gibanja: od ZDA do Evrope

»Evropska unija ima v rokah orodje, s katerim lahko zmanjša število nevarnih splavov in trpljenje žensk, ki so zaradi zakonodajnih ali finančnih ovir prisiljene poiskati pomoč drugje,« pravi Nika Kovač, koordinatorka mednarodne kampanje in direktorica Inštituta 8. marec. Pobuda, pravi, ne želi enotne zakonodaje držav članic, temveč sistem solidarnosti, »ki bi preprečil, da bi kraj rojstva odločal o tem, ali ima ženska dostop do osnovne zdravstvene oskrbe«.

Ideja za pobudo se je rodila leta 2022 po razveljavitvi precedensa Roe proti Wade v ZDA, ki je čez noč odpravil zvezno zaščito pravice do splava.

Takrat je bila Nika Kovač v New Yorku s francosko aktivistko Sarah Durieux, s katero sta ob spremljanju dogodkov ugotovili, da se tudi v Evropi krepi odpor do reproduktivnih pravic. Iz teh pogovorov se je v Niki rodila ideja o evropski državljanski pobudi, medtem ko je Sarah Durieux v Franciji sodelovala pri kampanji, da se pravica do splava vključi v francosko ustavo.

Dogajanje v ZDA je postalo svarilo tudi Evropi. V številnih državah je pravica do splava okrnjena, medtem ko na ravni Unije naraščajo pritiski skrajne desnice, ki poskuša telesno avtonomijo žensk znova spremeniti v politično bojišče.

V takšnem trenutku je My Voice, My Choice prerasel v evropsko gibanje za reproduktivno svobodo: odgovor na širši kulturni premik, v katerem se kopja lomijo prav na telesih žensk.

Pred evropsko komisijo so predstavniki gibanja My Voice, My Choice pozornost namenili tudi 150.000 pismom, ki so jih članice in člani gibanja poslali evropski komisiji s pozivom, naj podpre pobudo. Pisma so nato simbolno predali tudi komisarki Hadji Lahbib. FOTO: Črt Piksi

V Evropi je danes zemljevid pravice do splava izjemno raznolik. Na Malti je splav popolnoma prepovedan. Ženske, ki ga opravijo, tvegajo do tri leta zapora.

Zloglasen je primer ameriške turistke Andree Prudente, ki je leta 2022 med dopustom na Malti v šestnajstem tednu nosečnosti doživela hude zaplete. Čeprav plod ni imel možnosti preživetja, so ji zdravniki zavrnili prekinitev nosečnosti, ker je bil srčni utrip še zaznan in malteška zakonodaja prepoveduje splav v vseh okoliščinah.

Več dni so jo zadrževali v bolnišnici, dokler je niso zaradi nevarnosti sepse z letalom prepeljali v Španijo, kjer so zdravniki poseg izvedli.

Omejitve, ki ženskam jemljejo življenje

Alarmantno je na Poljskem, kjer je oktobra 2020 ustavno sodišče razveljavilo možnost splava v primeru hudih in nepopravljivih okvar ploda; to je bil razlog, zaradi katerega je bilo pred tem opravljenih okoli 96 odstotkov vseh zakonitih splavov v državi. Odločitev je v praksi pomenila skoraj popolno prepoved in sprožila val tragedij.

Po njej so se zgodili številni primeri smrti nosečnic, pri katerih so zdravniki odlašali z ukrepanjem, dokler ni plod odmrl, saj so se bali kazenskega pregona. Med najbolj znanimi je primer Izabele iz Pszczyne, ki je umrla zaradi sepse; pozneje so bili v zvezi z njeno smrtjo obsojeni trije zdravniki.

Umrla je tudi Agnieszka iz Częstochowe, noseča z dvojčkoma, pri kateri so zdravniki zavrnili prekinitev nosečnosti, ter Marta iz Katovic, ki je umrla po hudih zapletih in odstranitvi maternice. Odmeven je bil tudi primer Joanne iz Krakova, ki so jo po spontanem splavu policisti zasliševali in ji zasegli telefon.

Poljske organizacije, kot sta Federa in Aborcyjny Dream Team, opozarjajo, da uradne statistike ni, vendar je dokumentiranih več primerov smrti, ki kažejo na sistemske posledice restriktivne zakonodaje.

Na Hrvaškem zakon formalno dopušča splav, a ga številni zdravniki zavračajo zaradi ugovora vesti, zato morajo ženske pogosto iskati pomoč v tujini; tako kot Mirela Čavajda, ki je morala za poseg odpotovati v Slovenijo in zanj plačati več tisoč evrov. V Italiji kar 80 odstotkov ginekologov uporablja ugovor vesti, zato v številnih bolnišnicah splava preprosto ni mogoče opraviti.

Takšni primeri kažejo na razredni razkol, ki ga ustvarjajo omejitve: bogate ženske si lahko privoščijo pot v tujino, revne pa so pogosto prisiljene v nevarne, nezakonite posege. Rezultat je predvidljiv: nevarnost, stigmatizacija in tišina, ki jih spremlja vse več zdravstvenih zapletov, neplodnosti in tudi smrti.

Kako deluje evropska državljanska pobuda

Evropska državljanska pobuda (ECI) je instrument participativne demokracije, s katerim lahko državljanke in državljani neposredno pozovejo evropsko komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog na področju, kjer ima EU pristojnost.

Pobuda mora v dvanajstih mesecih zbrati najmanj milijon veljavnih podpisov iz vsaj sedmih držav članic, pri čemer mora vsaka od teh držav doseči določen minimalni prag podpisov glede na svojo populacijo. Ko komisija potrdi veljavnost podpisov, sledi več korakov: najprej srečanje z organizatorji, nato javna predstavitev v evropskem parlamentu, na koncu pa komisija poda uradni odgovor.

Ta mora biti v primeru pobude My Voice, My Choice objavljen 2. marca 2026. Če komisija presodi, da ima pobuda pravno podlago, lahko pripravi zakonodajni predlog ali druge ukrepe. Če sklene, da tega ne bo storila, mora svojo odločitev utemeljiti.

Ko so se organizatorke lotile oblikovanja pobude, so sprva menile, da gre predvsem za zbiranje podpisov. Kmalu pa so spoznale, da so pristojnosti Evropske unije na tem področju omejene; EU ne more posegati v nacionalne zakonodaje o splavu, saj to ostaja v domeni držav članic.

Lahko pa v okviru svojih podpornih pristojnosti na področju javnega zdravja sprejema ukrepe, ki dopolnjujejo in spodbujajo sodelovanje med državami.

»To so glasovi evropskih državljanov, ki zahtevajo dostop do varnega splava.« FOTO: Črt Piksi

Zato so pravnice in pravniki, vključeni v pobudo, predlog zasnovali v skladu s členom 168(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki omogoča dopolnjevanje nacionalnih politik brez poseganja v zdravstvene sisteme posameznih držav. Na tej podlagi je nastala ideja o prostovoljnem finančnem mehanizmu, v katerega bi se lahko vključile države članice, ki želijo pomagati ženskam, prisiljenim zaradi zakonodajnih ali drugih ovir potovati v tujino po zdravstveno oskrbo.

Evropska komisija je pobudo registrirala, ker predlog spoštuje te meje pristojnosti in spada med dopustne oblike sodelovanja na področju javnega zdravja. Predvideva, da bi bila sredstva namenjena izvajalcem zdravstvenih storitev – bolnišnicam, klinikam ali zavarovalnim skladom – za kritje dejanskih stroškov posegov, ne pa neposredno posameznim pacientkam.

Solidarnost kot politična moč

My Voice, My Choice je v dveh letih prerasel okvire pobude in postal živo evropsko gibanje, ki združuje več kot 300 organizacij, aktiviste, zdravnike in več kot 2500 prostovoljcev po vsej celini.

Čeprav je predsednica komisije Ursula von der Leyen že leta 2019 zapisala, da bo EU »zagotovila polno podporo državam članicam pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, povezanih z zdravjem žensk in univerzalnim dostopom do reproduktivne oskrbe«, konkretnih ukrepov doslej ni bilo.

My Voice, My Choice zato vidi svojo pobudo kot priložnost, da Unija prvič preseže načelne izjave in ponudi dejansko orodje za zmanjšanje zdravstvenih neenakosti.

Po besedah Nike Kovač je pobuda opomnik, da mora Evropska unija pokazati, da njene vrednote niso le zapisi v pogodbah, ampak dejanja, ki varujejo življenja. »Ko desna gibanja po Evropi in svetu poskušajo znova določati, komu pripada telo in komu glas, moramo kot skupnost odgovoriti s solidarnostjo,« pravi. Opozarja, da je vprašanje dostopa do splava danes tudi politično vprašanje; merilo, po katerem se preizkuša iskrenost evropske zaveze enakosti.

»Če Unija ne bo znala zaščititi telesne avtonomije žensk, bo težko verodostojno govorila o človekovih pravicah,« dodaja. Prav zato meni, da je treba pravico do varnega splava zavarovati na ravni Evrope: ker gre za temeljno zdravstveno varnost, ne za ideološko debato, in ker lahko le skupna evropska rešitev prepreči, da bi se med državami še naprej poglabljale razlike, v katerih ženske postajajo žrtve svojega potnega lista.

My Voice, My Choice je postalo najmočnejše sodobno evropsko gibanje za reproduktivne pravice. Več sto tisoč ljudi je povezalo z enotnim sporočilom: pravica do odločanja o lastnem telesu ni nacionalno vprašanje, ampak temeljna evropska vrednota.