Zapeljevanje je proces, a včasih zadostuje spontanost

Zapeljevanje ni prirojen talent, ampak proces učenja, zorenja, raziskovanja in opazovanja. Vsi se kdaj ujamejo v vedenje, ki po nesreči zmanjša iskrico ljubezni, pokvari zmenek ali celo zapravi odnos, a vse je mogoče popraviti, če vemo, kaj delamo narobe. Ko si pretirano prizadevamo delovati zanimivo ali zapeljivo, ustvarimo napetost, ki jo naš izbranec hitro zazna. Ko pa smo spontani in naravni, vnašamo zaupanje in sproščenost, ki delujeta privlačno. Nenehno tehtanje vsakega pogleda ali besede nas potegne iz trenutka, tako nekje v svoji glavi sestavljamo različne scenarije o določeni osebi. Veliko bolje je, da načnemo pogovor, s katerim razblinimo dvome. Ko sami ne nehamo govoriti, je videti, kot da nas druga oseba ne zanima. Če govorimo premalo, oddajamo podobno energijo, medtem ko tekoči pogovor ustvarja občutek, da smo slišani in da nas hkrati drugi resnično zanima.

Preveč resno

Zapeljevanje ni resen političen pogovor med gosti v televizijskem studiu, malo igrivosti sprošča napetost in ustvari bolj naravno retoriko. Ko nekdo pokaže toplino in ščepec humorja, je vse nenadoma obvladljivejše. Vsaka oseba se odpira s svojim tempom, zato lahko prehitro približevanje pogosto deluje vsiljivo. Ko spoštujemo meje drugega, pokažemo zrelost in ustvarimo občutek varnosti, kar je samo po sebi mamljivo. Ko si v glavi ustvarimo skoraj popolno sliko nekoga, pritisk na nas same in drugega hitro naraste, tudi če ga ne pokažemo, saj nas idealiziranje drugega oslepi za resničnost, ki se kaže pred našimi očmi. Slej ko prej to otežuje razvoj odnosa. Igranje vlog morda kratkoročno deluje privlačno, a se hitro sesuje, ko se pokaže resnična osebnost. Vsi imamo veliko obrazov, a ko nam je nekdo všeč, je čas, da pokažemo pravega. To nam omogoča, da se pristno in dolgoročno povežemo.