Že Prešeren je hodil na Šmarno goro

Vrh osamelca nad Tacnom je najbrž že zgodaj zamikal ljudi, da bi na njem ustanovili svojo postojanko. V Atlasu Slovenije sta na osamelcu sredi Ljubljanske kotline označena dva vrhova, Grmada in Šmarna gora. Vzhodni vrh se imenuje Šmarna gora (669 m), za domačine včasih kar Gora. Pozneje je Gora veljala tudi za božjo pot, od tod izvira njeno današnje ime. Zahodni vrh, šmarnogorska Grmada ali kratko Grmada (676 m), je sedem metrov višji od svoje vzhodne sosede. Ime se je prijelo v obdobju turških vpadov.

Na vrhu Šmarne gore stoji cerkev Rožnovenske Matere božje, ki se kot romanska kapela prvič omenja leta 1314. Zaradi obrambnega in kultnega značaja Šmarne gore že v prazgodovini je Mariji posvečena kapela tu stala najverjetneje že v predromaniki. V prvi polovici 15. stoletja je bila na mestu kapele pozidana gotska cerkev, ki so jo konec 15. stoletja močno utrdili z obzidjem in s stolpi ter s tem Šmarno goro spremenili v protiturški tabor. Pod vodstvom zidarskega mojstra Gregorja Mačka starejšega so leta 1711 začeli graditi na mestu stare gotske novo baročno cerkev, ki je bila posvečena leta 1729. Današnja stavba je sestavljena iz dveh neenako velikih, s kupolama prekritih mnogokotnikov.


Cerkev, ki slovi kot starodavna in še vedno zelo obiskana božja pot ter hkrati izletniška točka, se ponaša s freskami slikarja Matevža Langusa. Na Šmarno goro je k svojemu stricu, vikarju Jakobu Prešernu, rad zahajal tudi pesnik France Prešeren.

Leta 1842 je Matevž Langus poslikal obok nad prezbiterijem s prizori iz Marijinega življenja in kulisni glavni oltar. Tega je konec 19. stoletja obnovil Matija Koželj, ki je hkrati poslikal še stene prezbiterija s štirimi evangelisti in z dvema prizoroma Marijinih prikazovanj. Med letoma 1846 in 1848 je Langus poslikal obok velike kupole z iluzionističnim prizorom Marijinega vnebovzetja. Naslikal je tudi množico romarjev, kjer najdemo slikarjev avtoportret, ob njem takratnega šmarnogorskega duhovnika Antona Jamnika in vodiškega župnika Jerneja Arka.


V tronu, to je glavnem oltarju, so poleg Marijinega kipa upodobljene skrivnosti rožnega venca. Prvi oltar na evangeljski strani je posvečen štirinajstim pomočnikom v stiski. Drugi oltar na isti strani je posvečen svetemu Florjanu in svetemu Ahaciju. Prvi oltar na listni strani je posvečen sveti Ani, drugi pa svetemu Miklavžu. Vse štiri oltarne slike je naslikal slikar Goetzel. Križev pot je delo dunajskega slikarja Jozefa Planka.
V zvoniku, ki je prezidan nekdanji obrambni stolp, so štirje zvonovi, ki so posvečeni Kristusu Kralju, Mariji, svetemu Florjanu in nadangelu Mihaelu. Veliki je težak 3878 kg in spada med največje v Sloveniji. Od četverice zvonov, ki so jih leta 1928 verniki z golimi rokami vlekli na Goro, sta ostala le dva, Marijin in najmanjši Mihaelov zvon. Veliki je bil zamenjan leta 1983, tretji pa 1991. leta.

Na pročelju zvonika je doprsni kip triglavskega župnika Jakoba Aljaža, delo kiparja Franceta Kralja. Jakob Aljaž se je namreč rodil v Zavrhu pod Šmarno goro.