Življenje z malo kisika, nekoč so se hitro privadili

Vsaj 160.000 let stara fosilna čeljustnica denisovca kaže, da se je starodavni človek prilagodil na življenje na visokih nadmorskih višinah že veliko prej, kot so domnevali doslej. Datiranje kosti kaže tudi, da denisovec ni živel le v južni Sibiriji.

Fosil je pred tridesetimi leti v kraški jami Baishiya na Kitajskem našel menih in ga podaril bližnjemu muzeju, vendar zaradi starosti znanstveniki takrat niso mogli izluščiti DNK. Zdaj je skupina pod vodstvom Jean-Jacquesa Hublina, vodje oddelka za evolucijo človeka na Inštitutu Max Planck v Leipzigu, starost enega od zob iz čeljusti določila z uporabo najnovejše analize beljakovin in ga genetsko povezala s človeško vrsto denisovec, katere fosile so našli leta 2008 v Denisovi jami v južni Sibiriji, povzema STA. In tako potrdili, da je fosil čeljusti s 3300 metrov visoke Tibetanske planote prva najdba denisovca zunaj južne Sibirije, zaradi česar strokovnjaki domnevajo, da je bilo denisovcev več in da so bili precej starejši, kot so menili doslej, in mnogo bolj prilagojeni na življenje na visokih predelih, so pojasnili v študiji, objavljeni v reviji Nature.

Znanstveniki zdaj sklepajo, da vse fosilne najdbe hominidov s Kitajske in iz vzhodne Azije iz obdobja pred 350.000 do 50.000 leti pripadajo denisovcu, ki je očitno imel že izjemno sposobnost prilagajanja na razmere z malo kisika, za kar naj bi skrbela različica gena EPAS1, ki uravnava raven hemoglobina v krvi: različica, ki so jo odkrili pri Tibetancih, namreč zavira hipoksijo oziroma pomanjkanje preskrbe tkiv s kisikom.