

FOTO: Deagreez/Gettyimages

(uvodna)

FOTO: Andraž Purg

FOTO: Osebni arhiv

FOTO: Marko Feist





Že Albert Einstein je dejal, da ko se človek neha učiti, začne umirati, Leonardo da Vinci pa je zagovarjal, da učenje nikoli ne izčrpa uma, kar potrjuje, da sta radovednost in želja po znanju pomemben del nas. Znani Slovenki in Slovenca smo vprašali, kako gledajo na vseživljenjsko učenje. Ga vidijo kot priložnost, izziv ali nujnost v sodobnem času?
»Življenje je potovanje. In potovanja so del mojega življenja – je neskončno učenje, ki nas spremlja na vsakem koraku.
Potovanja so zame več kot le premikanje po svetu. So priložnosti, da spoznam nove razsežnosti sebe in življenja, da v vsaki izkušnji odkrijem dragoceno lekcijo.

Prepričana sem, da se vsak od nas iz dneva v dan preobraža. Raste. Se uči. In prav v tem je čar: na nas je, ali bomo izzive sprejeli kot oviro ali kot odskočno desko. Bomo dovolili, da nas bremena zlomijo, ali jih bomo uporabili kot gorivo, da poletimo višje?
Ni dneva, ki bi bil enak prejšnjemu. Vsak trenutek nam je podarjen kot nova priložnost – da se učimo, ustvarjamo, rastemo. In učenje ne pomeni le velikih odkritij, temveč tudi drobne radosti: nov recept za zajtrk, sveža misel, ki nas navdihne za novo knjigo, ali pa spoznanje, da lahko sami sebe vedno znova presežemo.
Ko življenje živimo kot šolo, kjer se učimo iz vsake izkušnje, postajamo vsak dan bolj polni, modrejši in bližje najboljši različici sebe.«
»Zakaj je vseživljenjsko učenje nujno? Naše življenje je neskončna pot k ravnovesju.

Če nam ga na tej poti ne uspe vzpostaviti, se nam lahko poruši notranji mir, telesno zdravje in počutje nasploh.
Za ravnovesje pa je vseskozi potrebna določena mera odprtosti in učenja iz izzivov in lekcij, ki jih dobivamo.
Stoječa voda namreč zmeraj začne smrdeti. Tako tudi za nas velja, če se ne učimo, bomo trpeli, ker bomo znova in znova ponavljali iste lekcije.
Torej, če se želimo izogniti trpljenju, se moramo vse življenje učiti iz situacij, izzivov, lekcij, odnosov in okoliščin.«
»Moj sin Kasper je šel ravno včeraj v prvi razred, tako da se bom pri 44 letih spet, po sili potrebe, učil abecedo, poštevanko, bognedaj pozneje vektorje in podobno, česar se ne veselim najbolj.
Nikoli nisem imel preveč rad učenja, v katerem nisem videl dolgoročne koristi, bolj me je zanimalo učenje, ki pomaga v življenju, recimo učenje o zdravju, učenje o financah, pa gibanje, kaj početi, da bo življenje daljše in bolj kakovostno.

To je znanje, ki mi ga šola prav veliko ni dala in ga zdaj sam iščem po raznih youtube videih ali člankih, tako da, ja, učimo se vse življenje, tisti, ki se tako odločimo. Za nekatere pa se učenje verjetno konča pri zadnjem izpitu!«