Vrtičkanje je vedno bolj priljubljeno. Ne le da imamo tako na voljo domač ekološki pridelek, delo z zemljo in na njej sprošča in pomirja, pravijo psihologi. A z vrtičkom pridejo tudi manj prijetne stvari, ene takšnih so denimo škodljivci, ki napadajo in uničujejo naše večmesečno delo in skrb. Med najpogostejšimi so strune, polži, tudi metulji, kot je denimo kapusov belin, voluharji, bramorji, listne uši, koloradski hrošči in gosenice, plodov se rade lotijo miši. Večine se lahko rešimo na naraven način, potrebne je le nekaj potrpežljivosti oz. iznajdljivosti.
Polži so največji sovražnik solate in zelja, radi grizljajo bučke.
Polži imajo denimo nežno telo, zato jim premikanje po ostri ali bodeči podlagi ni pogodu. Sadike zaščitimo z zastirko iz slame, pri čemer pazimo, da jo položimo tako, da bo čim bolj pikajoča. Menda imajo zelo radi pivo, zato ga lahko uporabimo kot past; ta metoda je sicer malce bolj kruta, saj se bodo polži v pivu, ki mu ga bomo nastavili, utopili. Pijačo nalijemo v večjo pločevinko, denimo od fižola, ali plastično posodo ter do roba zakopljemo v vrtno zemljo.
Še večje sovražnice vrtičkarjev so strune, saj se zavrtajo v semena, korenine in jih zgrizejo, rastlina pa propade. Napadajo vse, od poljščin in vrtnin do sadnega drevja in vinske trte. Največ težav z njimi bodo imeli tisti, ki vrtove in njive gnojijo s hlevskim gnojem, skoraj zagotovo se bomo morali z njimi spopasti tudi, če gredice pripravimo na površinah, kjer je bil prej travnik. Zatiranje strun je dolgotrajen proces, ki lahko traja celo nekaj let, najbolje pa se jih je lotiti med marcem in majem. Nastavimo jim vabo, ki je lahko naluknjan lonček z nakaljenim žitom, ali pa na zemljo položimo rezine krompirja ali jabolk, ki ju imajo strune najraje. A brez posebnih sredstev za odstranjevanje strun skorajda ne bo šlo. Katero bo najbolj primerno za vaš vrtiček, bodo znali najbolje svetovati v vrtnarijah in drugih specializiranih prodajalnah.
Boj s strunami je naporen in dolgotrajen, a zmaga je lahko naša.
Kapusovega belina lahko od vrtnin odvrnemo z vonjem. Rastline, ki jih bodo napadli, namreč iščejo z vohom, in če okoli pridelka nasadimo dišavnice z močnim vonjem, jih bodo te zmedle in odšli bodo drugam. Rastline, ki jih napada kapusov belin, je najbolje zasaditi v bližino timijana, žametnice ali paradižnika.
Velikanska nadloga so listne uši, saj so zelo majhne in jih običajno opazimo, ko je že prepozno, ko se listi napadene rastline nakodrajo ali porumenijo, kar pomeni, da so uši posrkale njihov sok. Takšna rastlina lahko propade ali pa bo pridelek veliko manjši. Proti listnim ušem se borimo z domačim pripravkom: lupino ene limone ali pomaranče naribamo in čez noč namočimo v pol litra vrele vode, precedimo in prelijemo v steklenico s pršilom. S pripravkom enkrat na teden škropimo liste, na katerih so se naselile uši.
Polži ne marajo bodeče podlage, odženemo jih z zastirko iz slame.
Uspešno jih bodo iztrebile tudi žuželke, ki se z njimi prehranjujejo, denimo pikapolonice, trepetavke in tenčičarice, zato jih nikar ne podimo. Da bi prepodili voluharja in bramorja, pa se bo treba bolj potruditi, oba namreč živita pod zemljo in imata malo naravnih sovražnikov. Če nam uspe bramorja spraviti na površje, denimo s frezanjem, ga lahko tam pograbijo ptiči ali ga poberemo sami. Na površje bodo prilezli tudi, če jim rove poplavimo.
Tudi voluharja bomo odgnali tako, da se spravimo nad njegove rove. Ker ne marajo prepiha, jim pač odkrijemo aktivne rove, še bolje pa bo, če vanje zatlačimo stroke česna, poprovo meto, brinove vejice ali rezine limone. Vse to jim namreč smrdi. Sicer pa bo najuspešnejša v boju z voluharjem fizična prepreka – sadike obdamo z mrežo, ki naj sega vsaj tako globoko v zemljo, kot so globoko korenine.
