Radič pred zimo potrebuje le nekaj zaščite: največja nevarnost je odvečna vlaga

Septembra radič še raste, vendar se z vse hladnejšimi dnevi rast počasi umirja. Zdaj mu predvsem pomagamo, da razvije zdrave, čvrste rozete oziroma glave. Ob suhem vremenu ga še zalivamo, toliko, da bodo tla vlažna, ne razmočena. Gredo opletemo, gola tla pa zastremo s tanko plastjo zrelega komposta. Ta zadrži vlago in zavira plevel. Pozneje lahko okoli prezimnih rastlin dodamo še slamo ali suho listje, vendar zastirke ne nasujemo do sredice rozete, kjer bi zadrževala vlago. Z gnojenjem jeseni ne pretiravamo, zlasti ne z dušikom. Odstranjujemo rumene, poškodovane in gnijoče liste, močno obolele rastline pa izkopljemo in tako zmanjšamo možnost širjenja bolezni po gredi.

Jeseni poberemo, kar je zrelo

Pri radiču za jesensko pobiranje počakamo, da se glava lepo razvije in postane čvrsta. Večje glave lahko pobiramo sproti, manjše pa pustimo, da še rastejo. Večino jesenskih sort bomo pobirali od septembra in oktobra do novembra, v mili jeseni pa lahko tudi dlje. A radič niso le glave, temveč ga sejemo tudi za rezanje, najpogosteje sorte tržaški solatnik, pa tudi treviški rdeči radič in verono. Če jih pustimo bolj na gosto, jih režemo kot listnato zelenjavo: mlade liste odrežemo, rastlina pa hitro znova požene, zato lahko pridelek pobiramo večkrat. Ko je posevek dovolj razredčen, rastline razvijejo večje glavice, ki jih lahko pustimo tudi čez zimo.

Zimski je primeren za rezanje, med njim tržaški solatnik. FOTO: Saratm/Getty Images

Torej, če želimo pridelek tudi spomladi, jeseni ne poberemo vsega. Za prezimovanje izberemo nekaj zdravih, dobro razvitih rastlin poznih oziroma prezimnih sort. Mednje spadajo različni tipi verone, treviški rdeči in palla bianca. Pri izbiri semena je pomembno preveriti, ali je konkretna sorta namenjena prezimovanju. Rastlin, ki ostanejo na gredi, hlad ne bo takoj ustavil, nižje temperature lahko celo pripomorejo k boljšemu razvoju in obarvanosti nekaterih sort. Torej jih v prvih hladnih nočeh pustimo, ko pride močnejši in dolgotrajnejši mraz, pa radič zaščitimo z vrtno kopreno, najbolje napeto čez loke. Vendar moramo pri tem paziti, da ne ustvarimo preveč vlažnih razmer. Pod tesno zaprto kopreno se namreč lahko nabira kondenz, listi ostanejo mokri in lahko začnejo gniti. Zato ob otoplitvah zaščito prezračimo oziroma odstranimo, če ni potrebna.

Ne pozabimo na škodljivce, jeseni so med nezaželenimi obiskovalci predvsem polži, ki se radi skrijejo tudi pod kopreno. Občasno pregledamo gredo in jih odstranimo. Na radiču se lahko pojavijo tudi listne uši. Pri boleznih je najboljša preventiva preprosta: ne zalivamo po nepotrebnem, rastline naj ne bodo pregoste, gnile liste odstranjujemo, voda pa naj lahko odteka.

Spomladi bomo uživali v svežem rdečem radiču. FOTO: Saratm/Getty Images

Zimo prežeivi na prostem

Novembra poberemo jesenski radič, ki je že dovolj razvit, prezimne rastline pa pustimo na gredi. Še preden pritisne najhujši mraz, po potrebi dodamo tanko plast suhega listja ali slame okoli rastlin in uredimo že omenjeno kopreno. Decembra in januarja radič večinoma miruje. Ob mili odjugi lahko poberemo posamezne glave ali liste, sicer pa ga pustimo pri miru. Prezimnega ni treba izkopavati in prestavljati – zimo lahko preživi kar na prostem. Ko se februarja in marca dnevi podaljšajo in se tla začnejo ogrevati, začne ponovno rasti. Takrat ga začnemo pobirati: mlade liste oziroma razvite rozete, še preden požene v cvet in listi postanejo bolj grobi ter grenki. Tako lahko z ene grede dobimo pridelek najprej jeseni, nato pa še zgodaj spomladi – z nekaj zaščite pred najhujšim mrazom.