Roman Vodeb: »Če se varanje zgodi, otroci zanj ne smejo izvedeti«

Nova knjiga Romana Vodeba Razočarane gospodinje pri seksologu nudi uvid v zasebne travme posameznic, ki se manifestirajo skozi odnos do spolnosti, med branjem knjige lahko posameznik prepozna tudi svoje težave. Knjigo lahko naročite na: www.gospodinje.si.

Pogosto v zakonih strast ugasne – v nekaterih primerih zakonca vztrajata zaradi otrok, v drugih pride do ločitve. Kaj se v psihološkem pomenu zgodi z otroki in kako se bo ločitev odražala v zvezah odrasle hčerke in sina ločenih staršev?

V vsakem primeru so otroci zaznamovani z ločitvijo, in to negativno – v smislu organiziranja svojih občutkov v odraslosti. Vsaka ločitev je za otroke dramatična. Res pa je, da se nezreli starši pogosto ne zmorejo vključiti v terapijo in je ločitev včasih neizbežna oziroma otroci manj trpijo, če se starši ločijo. Predvsem pa bi se morali starši – v dobro otrok – vključiti v terapijo. In to vsak partner posebej.

Načeloma se starši ločijo zaradi patologije enega od njiju (partnerjev); drugi starš (partner) je zgolj posledično »neznosen«, ker se v kroničnih prepirih bolj ali manj brani, pogosto z napadom. To, da strast zamre oziroma domala ugasne, je pričakovano. Koncept človeške želje je pač tak, da si enega in istega partnerja (»objekta želje«) ne moremo strastno želeti vse življenje.

Kako so otroci ločenih staršev zaznamovani, se ne da opisati enostavno. V glavi (psihični resničnosti) si ustvarijo čisto unikatno dramo, ki ima svoj simbolni nasledek v odraslosti. Načeloma se otroci ločenih staršev tudi sami ločujejo, in to za prazen nič – oziroma imajo dispozicijo za ločitev. V procesu ločitve enemu ali drugemu staršu marsikaj zamerijo, to zamero pa potem simbolno ponovijo v svoji zakonski oziroma partnerski zvezi, četudi s partnerjem ni nič fatalnega narobe.

Pomembno je tudi, kdaj se starša ločita, torej koliko so otroci stari. Mlajši ko so, bolj fatalno so zaznamovani. Deček brez očeta v ojdipalni fazi pomeni moralno nerazsodnost moškega v odraslosti. Pri deklici pa se brez ojdipalnega očeta zalomi pri odnosih z moškimi in v seksualnosti. Toliko anomalij lahko razvijejo otroci ločenih staršev, da bi bilo na to temo mogoče napisati celo knjigo. V nekaj stavkih sem lahko zgolj nakazal zakonitost zaznamovanja otrok z ločitvijo staršev.

Kako naj zakonca, če želita zaradi otrok ostati skupaj, premostita to oviro? Gotovo ni zdravo, da oba trpita v nesrečnem zakonu, kjer je ogenj strasti ugasnil.

Kaj je »zdravo« in »nezdravo«, je relativno. Primernejše je vprašanje, ali je moralno prav, da starši svoje zadovoljstvo v partnerstvu (tudi v spolnosti) postavljajo pred srečo svojih otrok. Oviro je treba – zaradi mentalnega zdravja otrok – odpravljati s psihoterapijo enega ali obeh staršev. Oba ali pa vsaj eden mora predelati določene travme oziroma dogodke iz otroštva in poskušati vztrajati v partnerstvu v dobro otrok.

Otroci lahko zaradi ločitve staršev popolnoma psihično ali vedenjsko iztirijo, kar seveda ni nujno. Trpljenje staršev ni ključno. Ključno je »gor spravljanje« otrok v odraslosti. Moralno prav je, da starši svojega užitka in svojih težav ne postavljajo na prvo mesto, temveč da sta na prvem mestu sreča in mentalno zdravje otrok.

Nekateri pari takšne težave rešujejo s skoki čez plot ali svingerstvom. Kako psihologija gleda na ta pojav?

Varanje na skrivaj ali konsenzualno varanje (svinganje) moralno ni sprejemljivo, ker je v neskladju z etičnim imperativom. Res je, da so včasih ljubice ali ljubimci »ohranjevalci« slabih zakonov. Ampak moj nasvet je: raje ne varati.

Pri varanju se vselej zalomi, ker se sprožijo procesi iz registra ljubosumja, ki jim običajen človek ne more biti kos. Varanje je tudi omamno, kot droga. Zakaj je nekdo nagnjen k varanju, je znano – zaradi določenih psihičnih fundamentov iz otroštva v povezavi s primarno družino. Varanje s seboj nosi enormne užitke in ljudi lahko popolnoma poneumi; ljudje, ki so zadeti z dobrim seksom, postanejo popolnoma zmedeni, »nori«.

Resnico o varanju si ljudje obrambno prikrojijo sebi v korist. A velja: »Fuk brez muk je utopija.« Po načelu: »Fuk je lušten, muka pa šele potem pride.« Varanje lahko zelo ponesrečeno zaznamuje tudi otroke, če za varanje enega ali obeh staršev izvedo. Deklice so »poškodovane« na svoj način, dečki pa na svoj. Če se varanje zgodi, otroci zanj ne smejo izvedeti.

Omenili ste, da nudistične plaže niso primeren kraj za mlade družine z majhnimi otroki. Zakaj in kakšne so posledice?

Protokol mišljenja o anatomiji genitalij, tudi očetovih in materinih, mora ostati v določenem koridorju normalnosti. Deklica na očetov penis ne sme intenzivno misliti, sploh pa ne erektiran, torej ga ne sme redno videvati in posledično o njem premlevati. Dečki pa golote svoje matere tudi ne smejo dnevno gledati, na primer na nudističnih plažah, ker to zaznamuje infantilni miselni oziroma čustveni fundament, na katerem se v odraslosti gradita pohota in spolna želja. Nudizem na otroke učinkuje kot nekakšen virus, ki kontaminira miselno osnovo. Otroci nudistov imajo pogosto neobičajno percepcijo spolnosti in pohote. Otroci ne znajo flegmatizirati videnega. Res pa je, da različni otroci različno dojemajo in psihično premlevajo videno razliko v anatomiji genitalij – svojih in očetovih oziroma materinih.

Velika težava v naši družbi je tudi alkohol. Kako se to pozna, na primer, na dekletu, katerega oče je bil alkoholik, in kakšnega partnerja si bo poiskala?

Alkoholizem je nadležen na različne načine. Včasih matere svoje može, očete njunih otrok, obkladajo z etiketami, ki veljajo za pijance in alkoholike, kar lahko močno zaznamuje otroke, čeprav oče kot pijan sploh ni problematičen v svojem vedenju. Resnično problematični so alkoholiki, ki v fazi opitosti demolirajo svojo družino. Če so do otrok še agresivni, je kalvarija popolna.

O otrocih alkoholikov so napisane debele in številne knjige. V nekaj stavkih se ne da ubesediti vsega, kar bi moralo biti omenjeno, ko je na tapeti alkoholizem v povezavi z otroki. Jasno pa je, da si bo dekle, ki je doživljalo očeta alkoholika, izbralo moškega s podobno lastnostjo. Alkoholiki jo bodo nezavedno bolj privlačili – ne takrat, ko so pijani, temveč kot trezni. Nezavedno bo vedela oziroma predvidevala, da bo ta moški občasno podlegel alkoholu in bo takrat do nje in otrok »nadležno slab«. Če se takšna ženska loči, si bo za novega partnerja verjetno spet izbrala alkoholika.

Med pari se pogosto dogaja, da ženska zapeljuje prijatelja svojega partnerja ali pa prijateljica zapelje partnerja svoje kolegice. Zakaj je to tako pogost pojav – je vzrok zgolj prepovedani sadež ali še kaj drugega?

Zakonitost, da ženske znajo seksualno flirtati z »uradno« prepovedanimi moškimi, je znana že od Freuda naprej. Te zakonitosti pri moških praviloma ne zaznamo. Gre za nekakšno perverzijo, ki se napaja iz obdobja, ko deklica želi materi »speljati« očeta in ga imeti zase. Na tej infantilni čustveni paradigmi se mnogim ženskam dogaja, da podležejo skušnjavi prepovedanih moških, saj so kot deklice imele nezavedno fantazmo, da bi materi »ukradle« njenega moža, svojega očeta. To jih je že v otroštvu vzburjalo.

Mati in hči sta v določenem smislu konkurentki za istega moškega. Ta infantilni miselni odtis je ključen za pojav te perverzije pri mnogih ženskah, ne pa pri vseh.

Ali v praksi pogosto zaznavate spolna razmerja med taščo in zetom? To je tudi prepovedana cona.

Tudi to obstaja. V svoji psihični resničnosti so bile mnoge tašče kot deklice alergične na svojo mamo, ki si je lastila njihovega očeta. Paradigma zapeljevanja oziroma »odvzema« moža, svojega očeta, materi je prisotna v razvoju ženske seksualnosti. Tašča načeloma tega delikta ne stori svoji hčerki, ima pa psihični fundament, da se ji to zgodi – seveda morata biti za to dva.

Ključen v tej perverzni paradigmi je moški – zet, torej hčerin mož. Ravno on je tisti, ki mora tašči reči NE. Tega pa ne zmore vsak moški, saj ne premore vsak moralne razsodnosti.

Velika težava je tudi lahka dostopnost pornografskih vsebin. Kako bo to vplivalo na odraščajočo mladino?

Pornografija ima lahko izjemno negativne učinke na razvoj mlade duše otroka, ki se prehitro spozna s pornografijo. Pornografija lahko pohabi seksualnost v odraščajočem otroku. Problematični so tako fantje kot dekleta – vsak na svoj način. Pornografija lahko »hipertrofira« pohoto, kar ima lahko zelo negativne učinke na tistega, ki prehitro »konzumira« pornografijo. Pomembno je tudi, kakšen tip pornografije gleda otrok. Moj nasvet je, da se otroci absolutno ne smejo soočiti s pornografijo, na noben način. Tudi mladina med puberteto in po njej ne bi smela svoje naslade oziroma pohote doživljati v objemu stimulacije s pornografijo. Pornografija je hud virus, ki zastrupi otroško oziroma najstniško psiho. Spolnost bi se lahko zaradi pornografije popolnoma popačila, torej pohabila oziroma deformirala v sfere nenormalnosti oziroma neobičajnosti. Dekleta lahko zapelje v neobvladljivo nimfomanijo in promiskuitetnost. Fante pa lahko pornografija zastrupi v smeri erektilnih disfunkcij oziroma impotence, v drugih primerih pa tudi v sfere neobvladljive pohote. Sama zasvojenost s pornografijo je prav tako izjemno nadležna stvar, ki popači normalno oziroma običajno spolnost.

Zakaj se posameznik zaljubi in zakaj se tolikokrat izkaže, da je bila poroka napaka?

Zaljubljanje je normalen proces s svojimi zakonitostmi. Ima tudi svoj razpad, ki se običajno prelevi v ljubezen. Zadetosti od dobrega seksa ne smemo zamenjevati za zaljubljenost.

Freud je zaljubljenost primerjal s psihozo – z začasno neprištevnostjo. To, da zaljubljenost mine, ni vzrok za destruktivno sovraštvo. Sovraštvo izhaja iz anomalij, ki jih partnerja nosita iz primarne družine.

Zaljubljenost in ločitev nista v takšni kontradikciji, kot se pogosto misli. Problem niso občutki, temveč nezavedni vzorci.

Ali je zakonski seks dolžnost do partnerja ali zgolj stvar osebnega počutja?

Zakonski seks mora soditi v domeno užitka, ne dolžnosti. Normalne ženske si želijo seksa in si želijo biti dobro poseksane. Če je imela deklica dobrega očeta, si kot odrasla ženska navadno želi seksati pogosteje.

Če mati ni bila pretirano aseksualna in konservativna, ženskam seks praviloma ne predstavlja dolžnosti. Ne gre za vprašanje počutja, temveč za nezavedne procese, ki izvirajo iz otroštva in primarne družine.

Za dekličino pohoto in sposobnost orgazmiranja je ključen oče, kakršnega je doživljala v otroštvu. V nekaterih primerih so v ozadju zakrnele pohote tudi spolne zlorabe.

Ali se starši sploh zavedajo, da svoje travme neposredno vtiskujejo v telo in spolnost svojih otrok?

Večina staršev se tega sploh ne zaveda. Ne zavedajo se, kako lahko svoje otroke uničijo že zgolj s svojo držo do spolnosti. V zadnjih tednih sem poslušal več izpovedi deklet in mladih žensk, ki jih je mama popolnoma zabrazgotinila – uničila njihovo percepcijo seksualnosti.

Občutki, ki jih te ženske razvijejo v povezavi s spolnostjo, so pohabljeni prav zaradi matere. Takšne nesrečnice se pogosto nikoli ne utirijo v normalno spolnost. Same so nesrečne, še bolj pa njihovi partnerji in možje. Veliko zakonov razpade, ker ženske ne zmorejo dostojno seksati, v ozadju pa je konservativna, zadrta, aseksualna mama.

Tudi mnogi očetje se ne zavedajo, da so s svojo odsotnostjo ali ločitvijo hčeram uničili percepcijo normalne seksualnosti. Po drugi strani obstajajo mame, ki sinovom nezavedno »privzgojijo« erektilno disfunkcijo ali celo impotentnost – s tem, ko so v otroštvu predolgo spale z njimi namesto s svojim možem oziroma partnerjem.

V ozadju številnih anomalij v spolnosti je ravno nevednost staršev. (V knjigi Razočarane gospodinje pri seksologu je 10. poglavje – Hiperseksualna multiorgazmičarka – neposredno povezano z vlogo matere pri razvoju hčerine seksualnosti.)

Veliko pišete o sramu, ponižanju in družinskih skrivnostih. Zakaj so te teme v Sloveniji tako tabuizirane?

Spolnost je vselej in povsod tabuizirana, ne le v Sloveniji. V tem družbenem trenutku je morda najmanj tabuizirana glede na preteklost, a še vedno ostaja skrivana. Tabuizacija je kulturna nujnost vsake družbe. Moralna struktura, imenovana nadjaz, oblikuje nezavedno mišljenje in nosi v sebi odpor do prevelike odkritosrčnosti. Če bi bili ljudje preveč odkrito spolno ekspresivni, bi lahko izbruhnile agresivne reakcije zaradi ljubosumja in zavisti. Jedro človekove duševnosti je popolnoma seksualno obarvano, zato je treba skrivati detajle lastne seksualnosti in izkušenj.

Knjiga razkriva intimna pričevanja žensk, ki jih pogosto nihče ne posluša. Kaj je vsem skupno – ne glede na starost, izobrazbo ali zakonski status?

Ne gre zgolj za »gospodinje«. Naslov vsebuje pojem »gospodinje«, ker je dikcija »razočarane gospodinje« inherentno povezana s seksualno bedo in nebrzdano pohoto po eni strani, po drugi pa tudi z aseksualnostjo, v katero so pogosto vpete nekatere poročene ženske. V knjigi govorim o ženski seksualnosti – seksualnosti in aseksualnosti številnih žensk, ki so se v preteklih dvajsetih letih udeležile svetovanj ali psihoterapij pri meni. Skupno vsem tem ženskam je želja po penisu.

Veliko bralcev trdi, da jim knjiga pomaga razumeti sebe in svoje vzorce. Ali lahko branje te knjige dejansko pokaže pot iz intimnih, partnerskih ali spolnih težav?

Da, vsebina knjige lahko deluje psihoterapevtsko. Učinek je odvisen od tega, kakšne težave imajo bralci in koliko se spomnijo svojega otroštva. Potlačitve pogosto preprečijo, da bi odrasli razumeli vzroke svojih spolnih vzorcev.

Kdo je pravi bralec te knjige?

Knjiga je namenjena vsem odraslim, še posebej staršem, da se zavedajo, kako pomembna je pravilna vzgoja in kako lahko napačni vzorci otroka poškodujejo. Prav tako je dragocena za tiste, ki so imeli negativne izkušnje, saj omogoča razumevanje vedenjskih vzorcev iz nezavednega. Bralcem ponuja vpogled v intimnost, travme in potlačena čustva, pomaga pri razumevanju partnerskih dinamik in spolnosti ter omogoča samospoznavanje. Mladi pari jo lahko uporabljajo, da se bolje razumejo in prepoznajo subtilne vzorce v svojem odnosu, moški pa, da bolje razumejo ženske, ki imajo pogosto »temno stran lune«, kot bi rekel Freud.

Knjigo lahko bralci naročijo na www.gospodinje.si, nekaj izvodov je še na voljo.

---

Naročnik oglasne vsebine je Premier Marketing