Drobne so in hitre. Imenujemo jih srebrne ribice. Za zdravje niso nevarne, ne grizejo in ne prenašajo bolezni, lahko pa pri bolj občutljivih ljudeh povzročijo blage alergijske reakcije. Toda ko se pojavijo v kopalnici, kuhinji ali med knjigami, povzročijo precejšnje nelagodje.
Vlaga, tema in toplota so idealne razmere zanje, zato se lahko v takem okolju hitro razmnožijo.
Marsikdo jih je že opazil, pa verjetno ni vedel, za katero živalco gre. Ko je pozneje izvedel, da jedo oblačila in papir, mu je bilo vse skupaj še manj všeč.

Vlažne kopalnice so idealen prostor zanje. FOTO: Mrs/Getty Images

Če zlate ribice prinašajo srečo, je srebrne ne. FOTO: Senthil Murugan/Getty Images
Srebrne ribice se najpogosteje zadržujejo v kopalnicah, kleteh, kuhinjah in drugih vlažnih kotičkih. Pritegnejo jih mokra tla po prhanju, sopara, slabo prezračeni prostori in skrite razpoke. Aktivne so predvsem ponoči, ob prižigu luči pa bliskovito izginejo v zavetje.
Gre za majhne žuželke brez kril, dolge približno centimeter. Ime so dobile po svojem srebrnkastem telesu in značilnem valovitem premikanju, ki spominja na plavanje ribe. Čeprav človeku neposredno ne škodujejo, lahko večje število teh žuželk poškoduje papir, knjige, tapete in tkanine, predvsem bombaž in svilo. Hranijo se s snovmi, bogatimi s škrobom in sladkorjem, pa tudi z lepilom, prahom, lasmi ter ostanki hrane, kot sta moka in sladkor.
Aktivne so predvsem ponoči, ob prižigu luči bliskovito izginejo.
Njihovo prisotnost lahko izdajo luknjice v papirju ali tekstilu, rumenkasti madeži in črne pikice, podobne iztrebkom. Težava se poveča, ko se razmnožijo: samice so sposobne odložiti veliko jajčec.
Neuničljiva jajčeca
Kako se znebiti srebrnih ribic? Najprej bo treba zmanjšati vlago. Prostore moramo redno zračiti, po prhanju obrišimo mokre površine, po potrebi uporabimo razvlažilnik zraka. Pomaga zapiranje razpok okoli cevi, letvic, sten in tal, saj se prav tam pogosto skrivajo ali pa skozi odprtine vstopajo v stanovanje.
Pomembna je seveda čistoča. Redno brišimo prah, čistimo police, omare, knjige in tekstil. Hrano, zlasti moko, sladkor in druga živila, hranimo v dobro zaprtih posodah.

Ni nevarna, sploh pa ni privlačna. FOTO: Torriphoto/Getty Images

Ostanki moke jim zelo teknejo. FOTO: Sot/Getty Images
Nekateri prisegajo na naravna sredstva, kot so eterična olja sivke, mete ali evkaliptusa, nekateri na cimet in klinčke. Lahko delujejo kot repelenti, vendar so pogosto samo začasna rešitev.
Pri trdovratnejših primerih pomagajo lepljive pasti, borova kislina ali posebni spreji. A pozor: številna sredstva uničijo odrasle žuželke, ne pa tudi jajčec, zato je treba postopek večkrat ponoviti. Če pa se srebrne ribice kljub vsem ukrepom še vedno vračajo, bo še najbolj smiselno poklicati strokovnjake za dezinsekcijo.
Starejše od dinozavrov
Srebrna ribica je potomka ene najstarejših živalskih skupin na našem planetu. Skupina ščetinorepk (Zygentoma), kamor spadajo tudi srebrne ribice, se je od drugih žuželk ločila že zelo zgodaj, v zgodnjem karbonu ali devonu, pred približno 350 do 400 milijoni let. Današnja navadna srebrna ribica (Lepisma saccharinum) pripada starodavni skupini pražuželk, ki je obstajala že veliko pred dinozavri. Kdo ve, morda pa bomo zdaj te naše izjemno iznajdljive in odporne sostanovalke bolj cenili.
Ne, niso nevarne, so pa znane po tem, da hitro načnejo mir v hiši. In prav zato je v boju z njimi odločilna vztrajnost: manj vlage, manj skrivališč in manj hrane za srebrne ribice.