Komentar Gordane Stojiljković: Uglajeni nasilneži

Zakaj družba in institucije instinktivno verjamejo nasilnežu in ne žrtvi? Velik del odigra naše prepričanje o ženskah, moških, nasilju nasploh. Tiste, ki že na zunaj zgledajo zanemarjeno, smrdijo po alkoholu, kolnejo, se prepirajo, takoj prepoznamo. A kot ugotavlja Katja Kerin Zabukovec iz Društva za nenasilno komunikacijo, se najbolj bojijo tiste žrtve, katerih povzročitelji so uglajeni, prijetni, priljubljeni, saj se bojijo, da jim nihče ne bo verjel. Sploh zato, ker imajo žrtve zaradi nasilja posledice. Povzročitelji pa te posledice predstavijo kot razlog, zakaj naj žrtvam ne verjamemo. Rečejo, da so jih one zapeljevale, da so se samo odzvali, rečejo, saj jih vidite, kakšne hude psihične težave imajo, ves čas imajo panične napade, ves čas so depresivne, s pijačo si morajo pomagati čez dan.

Ljudje raje verjamejo storilcu, ker smo v bistvu vsi zelo ranljivi za nasilje. Želimo verjeti, da lahko nasilneže prepoznamo, poudarja Kerin Zabukovčeva, a v društvu vedo, da se zna večina povzročiteljev zelo dobro kontrolirati, zelo dobro vedo, v katerem okolju govoriti na določen način, z otrokom drugače kot s starši, sodniki, in to dobro uporabljajo zato, da nas pripeljejo do izgube empatije do žrtve. To je namreč cilj nasilnežev, da bi vsi mi verjeli njemu. Da si je klofuto zaslužila, da si je sama kriva, da je izzivala, da pretirava, da v resnici ni tako hudo, da je imel najboljše namene, da pa če se je že kaj zgodilo, je bilo to po nesreči in si zato zagotovo ne zasluži kazni.

Zato ni dovolj, da imamo informacije, pomembna je ozaveščenost. Na vse to so opozorile tudi moje štiri anonimne sogovornice v članku z naslovom Od popolnosti do prve klofute v Nedeljskih novicah. Čeprav so tudi same visoko izobražene in uspešne, njihovim pripovedim o nasilju, ki so ga doživljale za štirimi stenami od politika, človeka, ki je bil že na listi 100 najbogatejših Slovencev, in podjetnikov, ki na veliko talajo neverjetno visoke božičnice svojim zaposlenim, medtem ko njihovi otroci ostajajo brez materialnih sredstev za preživljanje, nihče ne verjame. A kultura molka ni naključje. Komu bomo verjeli, je izbira. Tako kot je izbira reči – dovolj je.