Kmetija Kocjančičevih v Gotenici je zrasla na območju, ki je bilo nekoč zaprto za javnost in kot tako ovito v tančico skrivnosti. V tistih časih je tu delovalo podjetje Snežnik, ki se je ukvarjalo z gozdarstvom in kmetijstvom. Po odprtju območja leta 1990 je iz objektov in površin v lasti podjetja sčasoma nastalo 15 kmetij. Eno med njimi je ustanovil Marko Kocjančič, ki je leta 1998 od Snežnika kupil 70 krav, 30 telic, 8000 kokoši nesnic, nekaj kmetijskih strojev in začel kmetovati. Zdaj imajo 250 glav živine, skupaj z mlado živino in kravami molznicami. Krav molznic je od 120 do 140, odvisno od leta in telitev.

Od prvega dne so ekološki

Kmetija leži na koncu ali pa začetku vasi Gotenica, odvisno, iz katere smeri se pripeljemo. Na dvorišču nas je pričakal eden od Markovih sinov, Jaša, ki vodi kmetijo skupaj z bratoma Urbanom in Vidom. Kot nam je takoj povedal, se je njihov oče že ob nakupu odločil, da bo kmetoval ekološko. Desetletja nedostopnosti teh krajev so namreč pripomogla k neokrnjeni naravi, redki poseljenosti in lepim travnatim površinam. Njihova kmetija je bila nasploh ena prvih v Sloveniji, ki so se odločile za ekološki način reje. Takšen način naravi in kravam prijazne reje ima seveda tudi nekatere slabosti, saj je prepovedana uporaba neekoloških krmil, ki so bistveno cenejša od ekoloških. A k sreči Kocjančičevim velika površina pašnikov omogoča celoletni izpust živali.

Bratje Kocjančič: Vid, Jaša in Urban. FOTO: osebni arhiv

Od malega na kmetiji

Jaša in njegov brat dvojček sta se rodila leta 1995, brat Vito pa tri leta pozneje, tako da živijo na kmetiji od samega začetka. »Že v mladih letih smo se odločili, da bomo ostali doma in nadaljevali, kar je oče začel,« se spominja Jaša. Usoda je hotela, da so kmetijo prevzeli prej, kot so načrtovali, saj je oče leta 2013 doživel možgansko kap, zaradi katere je bil dve leti nepokreten. »Oče si je po kapi sicer opomogel, a težjih fizičnih del ni več zmogel opravljati, zato smo poleg šole prevzeli delo na kmetiji, pomagali pa so nam tudi trije pri nas zaposleni delavci,« pojasni Jaša in še doda, da je kmetovanje v resnici življenjski slog.

Delitev dela in predelava mleka

»Leta 2016, z odprtjem tržnice v Kočevju, smo sklenili, da bomo tudi sami predelovali mleko. Začeli smo postopoma. Dobili smo majhen, 300-litrski kotel in začeli pripravljati mlade sire, skuto in podobne izdelke. Ko smo končali fakulteto, smo se jaz, mlajši brat Vito in najini ženi posvetili sirarni, brat Urban pa skrbi za primarno proizvodnjo, torej krave molznice,« nam opiše njihove začetke v predelavi mleka. Zdaj s svojimi ekološkimi mlečnimi izdelki, med katerimi najdemo različne sire, skuto, maslo, kislo smetano in jogurte, oskrbujejo lokalne šole, vrtce, domove starejših občanov in manjše trgovine.

Znani so po sirih iz ekološko pridelanega mleka. FOTO: osebni arhiv

»Hodimo tudi na tržnice v Kočevju, Ribnici, Sodražici, Velikih Laščah in Ljubljani. Nekaj izdelkov prodajamo tudi v Sparu,« pove naš sogovornik in še doda, da na kmetiji na leto pridelajo okoli 700.000 litrov mleka, od katerega ga približno 200.000 litrov predelajo sami, preostalo pa prodajo mlekarni Krepko.

Razmišljali so že o večji predelavi, vendar so hitro spoznali, da to prinaša s seboj tudi več težav. »V naših krajih je težko dobiti usposobljene delavce, kot so tehnologi živilske industrije. Poskusili smo z drugimi delavci, vendar smo ugotovili, da nihče ne gleda na te stvari tako kot mi domači. Ljudje delajo osem ur in gredo domov, mi pa smo tu tudi po 12 ali več ur. Težko je najti ljudi, ki bi razumeli, da na kmetiji ni določenega urnika,« sklene Jaša Kocjančič.

Članek je bil objavljen v oglasni prilogi Kmetijske novice.