Nov strošek, ki ga je uvedla država, je udarec po kmetu in slovenski hrani

Pravica do pitne vode je zapisana v 70. a členu Ustave RS in določa, da ima vsakdo pravico do pitne vode in da so vodni viri javno dobro v upravljanju države, predvsem pa prednostno namenjeni oskrbi prebivalstva. Zakonodajalec opozarja, da ta pravica zagotavlja dostopnost in varstvo virov, ne pa tudi kritja stroškov celotnega sistema oskrbe. Da bi našli dodatna sredstva, se z novo uredbo v Sloveniji poleg vodarine in vodnega povračila uvaja še dovolnina.

Gre za novejši institut, bolje rečeno nov strošek, ki ga je država uvedla kot posebno dajatev za uporabo vode, predvsem v primerih, ko gre za pridobivanje vodne pravice z dovoljenjem države. To je strošek, ki bo udaril tudi po kmetih. Ker imajo gospodarsko korist, bodo morali kmetje plačati primerno nadomestilo.

»Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS) ta hip še zbira mnenja s terena, saj odločbe o vodnih dovoljenjih prihajajo postopoma. Po uredbi naj bi bile vse odločbe poslane že do konca novembra 2025, zato je slika še nepopolna. Po zdaj zbranih podatkih vsaj predelovalci mleka, na primer, s Celjskega, še niso prejeli odločb,« so nam povedali na KGZS.

Nova obremenitev že zdaj povzroča obilo skrbi, predvsem pri načrtovanju stroškovne plati namakanja, potencialnem nepokritju stroškov z vrednostjo pridelka, sploh pa zaradi skorajšnjih birokratskih ovir in negotovosti glede prihodnjih preračunov.

»Pri nekaterih pridelovalcih, še zlasti tistih, ki so vključeni v večje sisteme namakanja, je že informativni izračun stroškov povzročil resen razmislek o izstopu iz sistema. Stroški so že zdaj na meji vzdržnosti, kar je še posebno izrazito pri pridelavi hmelja,« opozarjajo na zbornici. V določenih primerih cena pridelka zlepa ne pokrije stroška namakanja, kaj šele drugih dodatnih stroškov, kot je dovolnina.

Primer iz Gorenjske, kjer je letošnji krompir zaradi nizke tržne vrednosti ekonomsko popolnoma nevzdržen, je realen in kaže na širši problem. Kmetje se sprašujejo, zakaj uvajati nove stroške, sploh v času, ko tako poudarjamo nujnost povečanja namakanja za našo večjo samooskrbo.

Prepričeval v prazno

»Zakon je bil sprejet, zdaj so pa na hitro sprejeli še uredbo, ki nam ponovno nalaga dodatna plačila in nam zmanjšuje konkurenčnost. Ta uvedba je zelo neodgovorna. Poglejmo naše namakanje: v Sloveniji imamo zgolj 4500 hektarjev namakalnih površin, čeprav smo izjemno vodnata država in imamo naravnih danosti za vsaj 40.000 do 50.000 hektarjev. To bi morali izkoristiti. Voda, ki bo namenjena namakanju, se namreč vrne v naravo. Zato se mi tudi ne zdi smiselno, da to vodo obdavčimo, saj iz nje delamo hrano in voda je osnova,« je bil jasen kmet Anton Medved, tudi predsednik Sindikata kmetov Slovenije.

»Pred mesecem in pol sem na območju občine Kidričevo zbiral pogodbe o namakanju. Kar 90 odstotkov kmetov v moji vasi Stražgonjca sem takrat prepričal, da so se odločili za podpis pogodbe. A o tem novem davku ni bilo v pogodbi še nič napisanega. Zato me skrbi, kako bodo reagirali kmetje, ko bo treba plačati. Rekli bodo, da sem zamolčal ta novi davek, a ni res, zanj preprosto nisem vedel. Za pojasnila sem se obrnil tudi na Sklad kmetijskih zemljišč, ti pa so me usmerili na državo, češ da se moram z njo pogovoriti!« Na koncu si bo moral, kot pravi, že spet vsak sam pomagati.