Tradicija potrebuje tudi sveže ideje mladih

Na vroč avgustovski dan smo se podali proti Dolenjski in po slabe tri četrt vožnje zapustili dolenjsko avtocesto, vmes doživeli Dramo in v Šentjerneju zavili v Šmalčjo vas, na vinogradniško kmetijo Martinčič, od koder prihaja aktualna, že 29. vinska kraljica Slovenije Nika Martinčič. Simpatična in zgovorna štiriindvajsetletnica, magistrska študentka kineziologije in najstarejša od štirih sester, nas je povabila v prijetno hladen degustacijski prostor, kjer nam je med drugim zaupala, kako vidi prihodnost slovenskega vinogradništva. Kot vinska kraljica želi sporočiti, da vino ni le del tradicije, ampak tudi sodobnega življenjskega sloga, povezanega s kulinariko, turizmom, športom in kulturo zmernega uživanja.

Odraščali ste v vinogradniško-vinarski družini, zdaj pa končujete študij kineziologije. Kako sta se povezali dve na videz precej različni poti?

Na prvi pogled res delujeta zelo različno, vendar sama med njima vidim veliko skupnih točk. Odraščala sem v vinogradniški družini in vino je bilo vedno del našega življenja. Kot otrok tega morda ne dojemaš, pozneje pa začneš ceniti delo, ki ga starši opravljajo vse življenje. V Ljubljani sem med študijem dobila malo drugačen pogled in ugotovila, da se pravzaprav zelo rada vračam domov. Pred dvema letoma sem postala cvičkova princesa, letos pa sem želela svojo zgodbo nadaljevati še kot vinska kraljica Slovenije. Kineziologija me uči zdravega življenjskega sloga, vino pa razumem kot del kulture in kakovosti življenja. Prav zato sta po mojem mnenju področji veliko bolj povezani, kot se zdi na prvi pogled.

Ste dolgo razmišljali o kandidaturi za vinsko kraljico?

Pravzaprav ne. Bila je precej spontana odločitev. Doma so me že po izkušnji cvičkove princese spodbujali, naj poskusim še na državni ravni. Malo sem oklevala predvsem zaradi velike odgovornosti in številnih obveznosti, ki jih ta vloga prinaša. Na koncu sem si rekla, da si čez deset let ne želim očitati, da sploh nisem poskusila. Ko sem izvedela, da sem izbrana, je bil občutek izjemen, hkrati pa sem se šele čez nekaj dni zares zavedela, kaj vse me čaka. Prvi tedni so bili zelo intenzivni, saj so se vrstili medijski nastopi, intervjuji in dogodki, ravno takrat pa sem morala opraviti tudi študijske obveznosti.

Kako vidite poslanstvo vinske kraljice?

Predvsem kot povezovanje ljudi. Želim obiskati čim več vinogradnikov, tako velikih kot malih. Ravno v manjših društvih in na lokalnih prireditvah sem doživela največ srčnosti. Ljudje so iskreno veseli obiska in začutiš, koliko jim pomeni, da nekdo predstavlja njihovo delo. Poleg tega želim pokazati, da vino ni namenjeno zgolj nazdravljanju, ampak je del naše kulture, kulinarike in podeželja. V ta namen sem se pred časom povezala z zmagovalko MasterChefa Zalo Pungeršič in skupaj sva uspešno organizirali že šest kulinaričnih popotovanj, na katerih Zala poskrbi za jedi, jaz pa primerno vinsko spremljavo. Goste običajno pričakajo večhodni meni s kančkom interaktivnosti, živa glasba in zanimivo druženje.   

Veliko pozornosti namenjam tudi povezovanju vina s športom. Med drugim sem v našem vinogradu pripravila dogodek Vino in vadba, na katerem združujemo rekreacijo, degustacijo in druženje. Naslednjega načrtujem za konec avgusta. V septembru bomo mogoče naredili še kakšno kolesarjenje z vinsko kraljico med vinskimi kletmi ali kaj podobnega. To so načini, da vino približamo tudi mlajši generaciji.

Nika Martinčič, vinska kraljica Slovenije 2026 FOTO: arhiv Pomurski Sejem

Pogosto poudarjate kulturno pitje vina. Zakaj se vam zdi to sporočilo tako pomembno?

Ker še vedno obstaja veliko napačnih predstav. Veliko ljudi vino enači z opijanjem in mislijo, da promocija vina pomeni spodbujanje pitja. Sama zagovarjam nekaj povsem drugega. Govorim o kulturi uživanja. Kozarec kakovostnega vina ob dobri hrani ni enako kot pretirano pitje alkohola. Vedno pravim, da mora vsak poslušati svoje telo. Če ti vino ne ustreza, ga ni treba piti. Če pa ga uživaš, ga uživaj odgovorno in zmerno. Mislim, da ravno tega razumevanja pri nas še vedno primanjkuje.

Kako mladi danes gledajo na vino?

Po mojih opažanjih pijejo manj kot generacije njihovih staršev. To ni nujno slabo. Če že posežejo po vinu, jih veliko bolj zanima kakovost kot količina. Pogosteje izbirajo bela vina, penine ali lažja vina z nižjo vsebnostjo alkohola. Pomembno jim je tudi, da je vino povezano z druženjem, kulinariko in doživetjem. Mislim, da se odnos spreminja v smeri odgovornega uživanja, kar je dolgoročno dobra novica za slovensko vinsko kulturo.

Kaj pa mladi prevzemniki vinogradniških kmetij? Je zanimanja dovolj?

Obstajata dve zgodbi. Na eni strani vidim veliko mladih, ki imajo ogromno energije, idej in željo nadaljevati družinsko tradicijo. Na drugi pa veliko manjših vinogradov ostaja opuščenih, ker je ob redni službi zelo težko opravljati še zahtevno delo med trtami in v kleti. Vinogradništvo zahteva veliko časa in odrekanja. Mladi si želijo razvijati nove ideje, uvajati sodobne pristope in biti bolj samostojni. Včasih pa za to potrebujejo tudi več zaupanja starejših generacij.

Vinogradništvo postaja tudi tehnološko zahtevna panoga. Sami spremljate ta razvoj?

Napredek je izjemen. Vsako leto prihajajo novi stroji, nove rešitve in tehnologije, ki olajšajo delo v vinogradu in kleti. Danes obstajajo sistemi za optično prebiranje grozdja, sodobne polnilne linije, napredni hladilni sistemi in različni stroji, ki pomagajo pri delu na zahtevnih terenih. To je pomembno tudi zato, ker je vedno težje dobiti ljudi za fizično delo. Tehnologija marsikatero opravilo olajša, žal pa gre za velike investicije, zato si jih mladi vinarji pogosto težko privoščijo. Prav tu bi si želela še več podpore za mlade prevzemnike.

Veliko sogovornikov opozarja, da slovensko vinogradništvo čaka zahtevno obdobje. Kje vidite največje izzive?

Največji izziv so zagotovo podnebne spremembe. Vinogradniki se spoprijemajo s posledicami toče, pozebe, suše in vse višjih temperatur. Letos smo lahko videli, kakšno škodo je povzročila toča na Štajerskem, kjer marsikdo ni izgubil le letošnjega pridelka, ampak bo posledice čutil še prihodnje leto. Tudi temperature močno vplivajo na dozorevanje grozdja. Trgatev se marsikje začenja precej prej kot nekoč, spreminjata se kislinska sestava grozdja in tudi način pridelave. Narava je lahko zelo radodarna, lahko pa v nekaj minutah izbriše celoletni trud.

Nika Martinčič je bila tudi 24. cvičkova princesa. FOTO: Tanja Jakše Gazvoda

Kljub temu podnebne spremembe prinašajo tudi nekatere drugačne priložnosti.

Vsaka sprememba ima dve plati. Sama imam zelo rada rdeča vina in opažam, da tudi na našem območju nastajajo vedno bolj izrazita, karakterna rdeča vina, ker jim toplejše razmere ustrezajo. To seveda ne pomeni, da so podnebne spremembe nekaj dobrega, daleč od tega, vendar se moramo naučiti iskati tudi priložnosti in se novim razmeram čim bolje prilagoditi.

Kakšen je po vašem položaj slovenskega vina na trgu?

Slovenija je majhna vinska država, vendar prav v tem vidim eno naših največjih prednosti. Ne moremo tekmovati s količino, lahko pa s kakovostjo in zgodbo. Na svetovni ravni poraba vina upada in tudi vinarska panoga občuti spremembe. Pri nas je položaj malo boljši, ker imamo zelo kakovostna vina, močno kulinarično ponudbo in vedno bolj razvit vinski turizem. Mislim pa, da bi lahko pri povezovanju naredili še več.

Predvsem med vinorodnimi okoliši?

Tako je. Vsaka od treh vinorodnih dežel ima svojo identiteto in svoje posebnosti. Primorska je pri povezovanju s turizmom zelo uspešna, Podravje intenzivno razvija skupne zgodbe med vinarji, v Posavju pa je še nekaj prostora za napredek. Sama verjamem, da prihodnost ni v tem, da vsak dela zase, ampak da stopimo skupaj. Skupni dogodki, odprte vinske kleti, povezovanje z lokalno kulinariko in nastanitvami lahko obiskovalcem ponudijo precej bogatejšo izkušnjo.

Katere trende opažate pri potrošnikih?

Trenutno so zelo priljubljena bela vina, penine in vina z nižjo alkoholno stopnjo. Ljudje iščejo svežino in lahkotnost. Sama sicer ostajam velika ljubiteljica rdečih vin. Posebno blizu mi je modra frankinja, ki je tudi vino mojega mandata. Prav tako zelo rada posežem po kakovostnih peninah, pripravljenih po klasični metodi. Vedno pa pravim, naj ljudje pijejo tisto, kar jim je dobro, in naj ob tem poslušajo sami sebe.

Vas je v času, odkar ste vinska kraljica, kakšno vino, ki ga niste zares poznali, posebej navdušilo?

Bolj kot posamezna steklenica me navdušuje pestrost slovenskih vin. Če bi pripravljala slavnostni meni, bi za aperitiv zagotovo začela s penino iz Posavja, ob predjedi bi izbrala eno od odličnih štajerskih ali vipavskih belih vin, ob glavni jedi modro frankinjo ali kakšen lep primorski rdeči cuvée, za sladico pa kakovosten suhi jagodni izbor iz Podravja. Prav ta raznolikost je ena največjih odlik slovenskega vinogradništva.

Kot vinska kraljica ste obiskali številne dogodke po Sloveniji. Kaj vam je do danes ostalo najbolj v spominu?

Presenetilo me je predvsem, koliko topline premorejo ljudje. Najlepše spomine imam prav z manjših dogodkov, kjer so me domačini sprejeli res srčno. Vesela sem tudi obiskov pri slovenskih vinarjih, saj ima vsaka klet svojo zgodbo in svoj pogled na vino. Ne nazadnje sem v dobrodelnem duhu celo kolesarila s Cenetom Prevcem.

Zelo posebna izkušnja je bil obisk največjega svetovnega sejma ProWein v nemškem Düsseldorfu, kjer sem dobila še širši vpogled v svetovno vinsko ponudbo. Takšni dogodki ti odprejo nova obzorja, hkrati pa se še bolj zaveš, kako kakovostna vina pridelujemo tudi doma.

Vas je vloga vinske kraljice tudi osebnostno spremenila?

Mislim, da predvsem bolj zaupam vase. Vsak teden spoznavam nove ljudi, nastopam pred občinstvom, sodelujem z mediji in predstavljam slovensko vinogradništvo. Takšne izkušnje človeka oblikujejo. Hkrati pa sem še bolj spoznala, koliko predanosti, znanja in dela je vloženega v vsako steklenico vina.

Kje se vidite v prihodnosti, v kineziologiji ali družinskem vinarstvu?

Iskreno povedano si ne predstavljam, da bi se morala odločiti samo za eno pot. Zelo rada delam z ljudmi, zato mi je kineziologija blizu. Hkrati pa si ne predstavljam življenja brez vinogradništva, saj je to del naše družinske zgodbe in tudi mene same. Verjamem, da bom našla način, kako združiti obe področji. Pravzaprav me veseli ustvarjanje novih zgodb in povezovanje ljudi, zato mislim, da bo tudi moja prihodnost šla v tej smeri.

Kakšno sporočilo bi ob koncu namenili našim bralcem?

Slovensko vino si zasluži, da ga poznamo in cenimo. Za vsako steklenico stojijo znanje, trud in veliko predanosti. Želim si, da bi posegali po domačih vinih, jih okušali z radovednostjo in jih povezovali z dobro hrano, prijetno družbo ter lepimi trenutki. Prav v tem je bistvo vinske kulture – ne v količini, ampak v kakovosti in doživetju.

Članek je bil objavljen v oglasni prilogi Kmetijske novice.