Vrtnarjenje z naravo, ne proti njej

Ena od poti k bolj zdravemu okolju je vrtnarjenje v sožitju z naravo. Kot že samo ime pove, gre za način pridelave hrane, ki narave ne izkorišča, ampak spoštuje procese v njej in biotsko raznovrstnost. Naravi prijazne vrtnarske prakse zato postajajo več kot le način pridelave hrane, so povabilo, da se vrnemo k svojim koreninam in vzpostavimo bolj spoštljiv odnos do Zemlje. Kako to storiti, bomo raziskali v prispevku, skupaj z Jernejo Jošar, inženirko agronomije in avtorico več priročnikov o vrtnarjenju..

Jerneja Jošar FOTO: Saša Kovačič

Brez prekopavanja in pesticidov

Okolju prijazno vrtnarjenje temelji na razumevanju in prilagajanju ritmom narave. »Pomeni, da opazujemo naravo, jo posnemamo in sodelujemo z naravnimi procesi, namesto da jih poskušamo nadzorovati ali preglasiti. Na svoj vrt vnašamo vzorce iz narave. Tak pristop temelji na razumevanju, da je vrt del širšega ekosistema, v katerem imajo vsi organizmi, od mikrobov v tleh do ptic in opraševalcev, svojo vlogo,« pove Jerneja Jošar.

Naravi prijazne vrtnarske prakse so tudi pot do bolj zdrave in čiste hrane, ohranjanja žive zemlje in boljšega sveta za prihodnje generacije. Da začnemo, ni potrebno veliko, že z majhnimi koraki, kot je uporaba komposta, sajenje avtohtonih vrst ali neuporaba pesticidov lahko naredimo občutno spremembo. »V nasprotju s konvencionalnimi praksami, pri katerih gre pogosto za hiter učinek, uporabo umetnih gnojil, pesticidov in intenzivno obdelavo tal, vrtnarjenje v sožitju z naravo teži k dolgoročnemu ravnovesju. To pomeni ohranjanje rodovitnih tal, podpiranje biotske raznovrstnosti, izbiro lokalno prilagojenih rastlin, minimalne posege in razumevanje sezonskih ritmov,« doda izkušena agronomka. Dobro je vedeti, da z dolgotrajnim prekopavanjem ali oranjem na večjih površinah tla uničujemo, uničujemo njihovo strukturo in organizme v njih (drobnoživke, deževnike …): »Z mineralnimi gnojili dodamo samo minerale, ki jih rastline uporabijo za rast in razvoj. Ko te rastline poberemo, tlom ne vrnemo ničesar. Zaradi tega so vedno bolj mrtva, nerodovitna. S takim načinom spreminjamo njive v puščave. To je resen svetovni problem konvencionalnega kmetijstva. Torej, vsaj na naših vrtovih ne posnemajmo teh škodljivih metod in opustimo prekopavanje, torej lopatanje oz. 'štihanje', s katerim uničujemo organizme v tleh, ki so glavni delavci v tovarni humusa – snovi, ki zagotavlja dobro rodovitnost in strukturo tal. Organsko maso lahko dodajamo v obliki komposta in rastlin za zeleni podor. Tudi sredstva za varstvo rastlin naredimo iz rastlin, divje rastočih (koprive, gabez, preslica, rman …), in tistih, ki uspevajo na vrtu, npr. česen, čebula, žajbelj ipd.« S preprostimi koraki tako lahko že naslednjo vrtnarsko sezono odkrivamo neskončno modrost narave.

Štiri naravi prijazne vrtnarske prakse

Jerneja Jošar pove, da imamo na voljo kar nekaj načinov vrtnarjenja, ki so spoštljivi do narave. Vsem je skupno, da povzemajo principe in pravila, ki veljajo pri ekološkem vrtnarjenju. »Najpomembnejše pravilo ekološkega vrtnarjenja je, da ne posegamo po mineralnih gnojilih in kemičnih sredstvih za zatiranje bolezni, škodljivcev in plevela. Za gnojenje oziroma vzdrževanje rodovitnih in zdravih tal uporabljamo kompost, iz rastlin narejena tekoča gnojila, sejemo rastline za podor. Pripravki za krepitev in varstvo rastlin so na osnovi rastlinskih izvlečkov in veliko si jih lahko naredimo sami. Sejemo in sadimo ekološko seme in sadike. Rastline združujemo v mešane posevke, monokultur tukaj ni.«

Med takšne oblike vrtnarjenja spadajo npr. permakultura, biodinamika, miroljubno kmetijstvo, sinergijsko vrtnarjenje …

FOTO: Cavan-images/shutterstock

Permakultura

Je eden temeljnih načinov vrtnarjenja v sožitju z naravo, s poudarkom na trajnostnem kmetijstvu. Združuje znanje ekologije, krajinarstva, kmetovanja, arhitekture in gozdarstva, opiše Jošarjeva. Temelji na načelu, da vrt ni skupek posameznih elementov, ampak celosten sistem, ki naj bi bil čim bolj samozadosten. Ključno je načrtovanje, saj je z njim pozneje vse lažje. Tukaj tal ne prekopavamo, ampak jih samo rahljamo, poskrbimo, da so vedno zastrta, če ne z rastlinami, pa z organsko zastirko (slama, seno, listje …).

Biodinamika

Gre za način kmetovanja, ki poleg ekoloških zakonitosti upošteva tudi gibanje Zemlje, letne čase in kozmične ritme. Življenjsko moč zemlje krepimo z naravnimi pripravki in delovanjem, usklajenim z naravnimi cikli – od setve do spravila. Na ta način naj bi rastline spet razvile sposobnost sprejemanja kozmičnih sil in postale bolj vitalne, pojasni agronomka. Načela biodinamike je nadgradila Maria Thun, ki je z natančnim opazovanjem narave in sil v njej povezala rast rastlin z gibanjem zvezd. Na podlagi teh spoznanj je zasnovala Setveni priročnik, ki danes velja za nepogrešljiv pripomoček biodinamičnih vrtnarjev in kmetovalcev.

Miroljubno kmetijstvo

Prav posebno mesto med vsemi načini ima miroljubno kmetijstvo, ki zavrača uporabo hlevskega gnoja in izkoriščanje živali. Gnoji se samo s kompostom. Živali na kmetiji so kot ljubljenčki in živijo do naravne smrti.

Sinergijsko vrtnarjenje

To metodo je razvila Emilia Hazelip, francoska vrtnarka, ki je izhajala iz permakulture in navdih črpala tudi iz del japonskega kmeta Masanobuja Fukuoke. Pri tej obliki vrtnarjenja se gredice ne gnojijo dodatno, vrt se prehranjuje samo z razgradnjo rastlinskih ostankov, ki jih odlagamo neposredno na grede. Rastlin ne pulimo in tudi drugače čim manj posegamo v dogajanje na vrtu.

Članek je bil objavljen v oglasni prilogi Kmetijske novice.