»Za močno kmetijstvo potrebujemo sodelovanje in pogum za spremembe«

Kmetijstvo ni le delo na polju, temveč tudi strategija, sodelovanje in dolgoročna vizija. Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Mateja Čalušić, s katero smo se pogovarjali pred začetkom mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma Agra, navaja tri ključne izzive: mlade, podnebne spremembe in prehransko varnost. Verjame, da so rešitve dosegljive, če se povežemo. »Ko bomo znali prepoznati skupne cilje in premagati birokratske ovire, bomo ustvarili kmetijstvo, ki bo temeljilo na znanju, inovacijah in spoštovanju narave,« pravi ministrica, ki že pripravlja novo strategijo kmetijstva.

Pred nami je Agra in s tem primeren čas, da se malo ozremo nazaj in pogledamo naprej. Kakšno je stanje v slovenskem kmetijstvu in pred katerimi ključnimi izzivi smo?

Agra je mogoče res pravi trenutek, da se ozremo nazaj in predvsem pogledamo naprej. Res si želim, da bi skupaj tvorno začeli konsolidirati kmetijski resor, predvsem pa celotno živilsko verigo. Kot ste omenili, izzivov v kmetijstvu ni malo. Tisti trije, o katerih se pogosto pogovarjamo in so realnost, so medgeneracijska prenova panoge, podnebni izzivi in nova evropska perspektiva.

Kakšno je stanje v kmetijstvu? Podatki kažejo, da sta se ekonomska stabilnost in produktivnost kmetij v zadnjem letu povečali za 19 do 23 odstotkov, kar pomeni, da so bili pridelki in prodaja uspešni. Na drugi strani pa predelovalna industrija opozarja, da se zadnji dve leti bori z velikimi izzivi zaradi visokih stroškov energentov, stroškov dela in pomanjkanja kapitala. Velikokrat se srečujemo in pogovarjamo, kako bi lahko naredili enostavnejše regijske prehranske verige, kako bi lahko država pripomogla k temu, da bi bistveno več lokalne hrane odkupovali za namene zagotavljanja hrane v javnih zavodih. To so izredno kompleksni sistemi, a vendar nam je letos s pomočjo zunanjih izvajalcev uspelo popisati dejansko stanje. Na podlagi teh informacij se bomo lažje odločili, kako lahko z zakonodajnimi ali izvedbenimi ukrepi poenostavimo poti. Namreč kmetje pravijo, da imajo pridelke, javni zavodi pa, da si jih želijo. Pot vmes pa nikakor ne deluje, logistika, odkupni centri, skladišča. Menim, da je to prihodnost za našo prehransko suverenost.

Med ključnimi izzivi na prvem mestu omenjate pomladitev kmetijstva. Kako se ga lotiti?

Ko govorimo o pomladitvi kmetijstva, imamo na eni strani podatke o mladih prevzemnikih, ki kandidirajo na razpisih, in na drugi tiste, ki se ne odločijo za razpise, a so vseeno mladi pridelovalci, pa jih v naših bazah ne zasledimo prav veliko. Prvi korak, ki ga moramo narediti na tem področju, je, da preverimo, ali imamo prave številke. V kmetijski strategiji, ki jo bomo pripravljali za novo obdobje skupne kmetijske politike 2028­–2034, bi si želela dati bistveno več možnosti vsem tistim, ki morda niso imeli kmetijstva položenega v zibelko, nimajo priznanega statusa kmeta, se pravi, odpreti vrata vsem tistim, ki se morda pri 18, 20, 25 letih odločajo, da bi šli na to pot, in želijo postati kmetje pridelovalci.

Zdaj v državi zanje nimamo takih možnosti, bodisi težko kandidirajo na razpise bodisi je skoraj nemogoče dobiti zemljišča, ki so v državni lasti. Do zadnjih težko pridejo že tisti, ki kmetujejo, kaj šele nekdo, ki šele začenja. Mislim, da bi morala država na dolgi rok oziroma vlada in ministrstvo vzpostaviti podporno okolje, ki bi odprlo vrata tudi vsem tistim mladim, ki se doslej niso ukvarjali s kmetijstvom, a bi se želeli.

Kaj mladi potrebujejo? Ko se pogovarjam z njimi, so sicer subvencije pomemben del podpornega okolja, a še zdaleč niso glavno vodilo. Pomembnejši so jim zanimivi razpisi, s katerimi bi lahko svojo kmetijo predvsem tehnološko razvijali in jo naredili »pametnejšo«. Seveda pametna kmetija, kakršno bi vzpostavili mladi, nima nič skupnega s pametno kmetijo, kot si jo predstavlja starejša generacija. Tu govorimo o vodenju strojev prek telefona, uporabi dronov in robotizaciji. Zato smo lani med drugim sprejeli zakon, ki dovoljuje uporabo fitofarmacevtskih sredstev v kmetijstvu z droni.

Zavedati pa se moramo, da ni rešitve, s katero bi čez noč pridobili novih 10.000 mladih kmetov. Če jim bomo kot država omogočili, da imajo na podeželju ustrezno infrastrukturo in zagotovljene osnovne socialne pogoje – od bolniške do primerne pokojnine –, sem prepričana, da se bo čedalje več mladih vračalo na podeželje. Nas pa čaka še veliko dela.

Podnebne spremembe ste omenili kot drugi ključni izziv.

Mislim, da Evropska unija in svet kričita o tem. Na podnebne spremembe je stroka opozarjala že v preteklosti. Moramo se sprijazniti, da je to naša realnost. Vprašanje je, kako narediti vzdržno kmetijstvo. Ne glede na to, ali država pomaga ob izpadu pridelka in škodi, ki jo vreme povzroča v kmetijstvu, se na dolgi rok lahko zgodi, da ne bomo imeli kaj dati na krožnik. Ni bistvo tega, da bi se čim večje škodne dogodke izplačevalo, ampak kako narediti odpornejše kmetijstvo. Na eni strani se kmetje poskušajo intenzivno prilagajati novim razmeram, a na drugi bomo morali kot država še marsikaj narediti. Kako bistveno hitreje in enostavneje umeščati namakalne sisteme v prostor, varovati objekte v prostoru. V preteklosti ni bila nikoli sprejeta strategija za kmetijstvo z okoljskega, prostorskega in naravovarstvenega vidika. Nekako je vsak resor vlekel na svojo stran. Zato je toliko bolj spodbudno, da zdah z resornima ministrstvoma za okolje in za naravne vire sodelujemo izredno dobro. Vendar gre tu za tek na dolge proge, zato danes še težko pokažemo rezultate, a smo na dobri poti do njih. Vedno pa kot ministrica želim poudariti, da mora vsak narediti svojo domačo nalogo, tako pridelovalci kot država. Zadnja mora predvsem zagotoviti izredno podporno okolje.

Evropska komisija je nedavno podala predlog nove perspektive za kmetijstvo za obdobje 2028–2034. Kaj menite o njem?

Gotovo je nova perspektiva za kmetijstvo v prihodnjem finančnem obdobju pomemben izziv za slovensko kmetijstvo. S predlogom perspektive, ki ga je podala EK, smo se seznanili sredi julija, zato bo zagotovo še veliko govora o tem, kaj bo še sledilo. Stanje aktivno spremljamo in opozarjamo, da si želimo ohraniti enoten steber za kmetijstvo. O tem smo se veliko pogovarjali, pričakovali smo to, tako da nas nič ni presenetilo. Predvsem moramo zdaj stopiti vsi skupaj, celoten sektor, cela veriga, vsi pridelovalci, vse organizacije. Na kakšen način bomo najbolje poželi tisto, kar bo dejansko za požeti. Do konca leta, ko bodo znani koraki in izhodišča, kako se bodo sredstva delila, bomo vedeli več.

Naše ministrstvo je že v začetku leta predstavilo izhodišča in imelo na Brdu posvet, na katerem je sodeloval tudi generalni direktor direktorata za kmetijstvo in razvoj podeželja pri evropski komisiji. Na posvetu smo se pogovarjali, kako bomo skupaj z nevladnimi organizacijami, vsemi deležniki kmetijskega resorja in agroživilskega sektorja ter z okoljskega vidika naravovarstvenikov kreirali našo novo strategijo. Pridelava hrane in kmetijstvo sta pomembna za vse nas in tako želimo sestaviti strukturno vizijo za kmetijstvo 2040, ki bo vključevala tudi okoljske in zdravstvene vidike ter prehranske navade, vse vpeto v en dokument. V tem duhu bo potekala tudi naša osrednja debata na Agri. Želimo si z nekoliko drugačnimi pristopi, kot so bili v preteklosti, predstaviti samo ministrstvo, predvsem pa želimo vključevati vse v kmetijstvo.

Ministrica za kmetijstvo Mateja Čalušić FOTO: arhiv MKGP

Pomudiva se še pri eni temi: prehranska varnost. Kako je z njo v Sloveniji in kako jo izboljšati?

Zadnje mesece se veliko pogovarjamo o tem, kaj je prehranska varnost in kaj je samooskrba. Menim, da bi tudi z vidika varovanja okolja in dobrobiti živali morali za vse tisto, kar pridelamo v Sloveniji in pri čemer smo samooskrbni, najti pot, da to pripeljemo v javne zavode in ne nazadnje do končnih potrošnikov. Ti bi morali vedeti, kaj kupujejo, zakaj so to kupili in kakšen je osnovni namen tega, da morda plačajo evro ali dva več za živila slovenskega porekla. Brez dvoma nas čaka še veliko dela, predvsem pa bi želela, da imamo izhodišča, kaj so tisti nadaljnji koraki. Prej omenjeni dokument o viziji je še v nastajanju, zato se bo o njem še veliko govorilo. V njem se dotikamo tudi vzpostavitve regijskih prehranskih centrov, s katerimi bi izboljšali našo prehransko varnost. Ne nazadnje se zadnje čase veliko pogovarjamo tudi o obrambi in varnosti.

Verjetno je zagotavljanje prehranske varnosti temelj naše obrambe, oziroma če poenostavim: z lačno vojsko in prebivalstvom se bomo težko branili …

Res je, predvsem pa je vojska tista prva, ki jo moramo znati nahraniti. Trenutno, če verjamete ali ne, v našem stoletju tega ne znamo. Z obrambnim ministrom sva se že večkrat sestala in na enem od srečanj mi je zelo osebno rekel: »Ministrica, jaz bi rad za svoje vojake zagotovil slovensko lokalno hrano. Dajva to narediti.«

Dejstvo je, da smo vse sisteme, ki smo jih z leti vzpostavili, tudi izredno zapletli. Zato si želim s svojo ekipo in drugimi sodelavci poiskati pot, kako poenostaviti in dejansko zagotoviti prehransko varnost za vse nas. Ne glede na dogajanje, ne glede na nemire, ki so okrog nas, za katere bi si želela, da se končajo nemudoma, a takega vpliva žal nimamo. Menim, da bo tudi prehranska varnost tema, o kateri se bomo v prihodnjih mesecih pogovarjali. Moramo znati izkoristiti trenutek in narediti bolje, česar v preteklosti nismo znali.

Vaše ministrstvo z različnimi kampanjami že vrsto let poudarja pomen izbire lokalne hrane, a potrošnik na koncu v svojo košarico še vedno položi najcenejši izdelek, ki je praviloma prepotoval na stotine, tudi tisoče kilometrov, čeprav je razlika le nekaj centov. Kako ga prepričati, da bi vseeno kupil domače?

Ob nastopu mandata sem se vprašala, kaj delamo narobe, če potrošnik še danes ne prepozna koristi, ki jih ima z nakupom lokalno pridelane hrane, čeprav namenimo za promocijo toliko sredstev, energije in truda. Na podlagi analiz in številk ugotavljam, da je potrošnik zlasti v času epidemije covida izgubil zaupanje v lokalno, slovensko hrano. Mislim, da se je to zgodilo predvsem zaradi tistega preživetvenega vzgiba. Vsi se spomnimo časov, ko smo množično vihrali po nakupovalnih središčih in iskali zadnje rolice toaletnega papirja in koščka kvasa. Tam smo bili priča trenutku preživetja. A prav ta bi nas moral spomniti, zakaj se moramo vsi skupaj potruditi, da bomo kot država prehransko varni.

Nikoli namreč ne vemo, kdaj se lahko druge države odločijo in zaprejo svoje meje. V takšnem primeru bomo imeli hrane toliko, kolikor je lahko sami pridelamo. To naj bo naše vodilo, da pridemo do cilja, a po drugi strani je največje vprašanje, kako potrošniku predstaviti, kaj je razlika med lokalnim in tujim proizvodom. Ali je to pozitiven korak v smeri, da je podprl lokalnega kmeta, da je podprl celo kmečko družino, da je v bistvu naredil veliko več za okolje, saj so transportne poti kratke?

Osebno menim, da bi se morali promocije lotiti drugače. Prepričana sem, da potrošnik potrebuje kratko in jasno informacijo. Ali je morda to posebna aplikacija z zemljevidom Slovenije, s katero bi bodisi potrošnikom bodisi gostincem ali kar celotni živilski verigi predstavili kmetije in njihovo ponudbo? Vedno znova ugotavljamo, da si potrošnik želi slovenske hrane, tudi javni zavodi in ne nazadnje trgovci si jo želijo, a ne znajo priti do nje, ker smo premalo povezani kot pridelovalci, kot odjemna mesta, odkupovalci.

In ne nazadnje, kako narediti vse skupaj privlačnejše, da bo potrošnik dobro informiran. Tukaj bomo morali narediti veliko več. Mi poskušamo s shemo izbrana kakovost spodbujati lokalno, da je to resnično slovensko. Z različnimi kampanjami, sodelovanjem s šovom MasterChef, Tednom restavracij. Prav vrhunski kuharji so odlični ambasadorji lokalno pridelane hrane, ki s svojimi jedmi predstavijo, da so nekaj lokalnega kupili, skuhali in postregli. Mislim, da je prav doživetje tisto, ki na koncu naredi vtis pri samem potrošniku. Vsekakor je pred nami še veliko izzivov tudi na tem področju.