Zadruge gradijo boljši svet

Na Slovenskem se je zadružništvo razvilo pred dobrimi 150 leti in se uveljavilo predvsem kmetijstvu in gozdarstvu. Lahko bi zapisali, da so zadruge orodje, ki malim lokalnim proizvajalcem, kot so obrtniki in kmetje, omogoča, da se s skupnim nastopom na trgu lažje spoprimejo z izzivi, ki jih prinašajo koncentracija kapitala, konkurenčnost, temelječa na ekonomiji obsega, in globalizacija trgovine. Zato je slogan letošnjega leta zadrug toliko bolj pomenljiv in kaže na njihovo ključno vlogo pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030: »Zadruge gradijo boljši svet.«

Po uradni statistiki imamo v Sloveniji v različnih panogah registriranih 388 zadrug, ki skupaj ustvarijo milijardo evrov prihodkov in zaposlujejo 2800 ljudi. Če drugod zadruge uspešno delujejo v različnih panogah, pa so pri nas še najbolj razvite kmetijske in gozdarske zadruge, ki jih povezuje Zadružna zveza Slovenije (ZZS). Da bi izvedeli še kaj več o zadružništvu in njegovi vlogi, smo se pogovarjali s predsednikom ZZS Borutom Florjančičem, ki pravi, da so kmetje in slovensko podeželje prvi in zadnji branik naše prehranske suverenosti in biotske raznovrstnosti.

Borut Florjančič, predsednik ZZS FOTO: Arhiv ZZS

Kako razvito je zadružništvo pri nas in kakšno vlogo igra?

Naše zadruge temeljijo na evropskem modelu zadružništva, pri katerem je osnovno vodilo delovanja upravljanje članov po načelu en član – en glas. Vsi člani so lahko demokratično izvoljeni v organe upravljanja in nadziranja zadruge. Vsi so med seboj enakovredni in solidarni. V kmetijski zadrugi, ki jo ustanovijo kmetje, sta kmet z malo družinsko kmetijo in kmet z več sto hektari zemljišča enaka. V Evropi poznamo zadruge tako v kmetijstvu kot drugih panogah, na primer bančništvu, zavarovalništvu, trgovini. Predvsem Italija je znana po tem, da ima veliko zadrug. Tako je eden največjih italijanskih izdelovalcev keramičnih ploščic zadruga, kjer vsak njen član – obrtnik – izdeluje en tip ploščice.

ZZS združuje 60 zadrug in skupaj s podjetji, ki so v zadružni lasti, ustvarimo več kot milijardo evrov prihodkov. Tako imamo v okviru naših zadrug članic osem mesnopredelovalnih obratov, pet vinskih kleti, tri mlekarne in dve oljarni za bučno olje – v njih predelamo 90 odstotkov bučnic v Sloveniji. Poleg naštetega imamo največjo mrežo trgovin na podeželju, ki zaradi zadružnega modela uspešno deluje tudi v okoljih, kjer so manjši prometi in zaslužki. Tretji steber naše zadružne dejavnost pa je odkup kmetijskih pridelkov, pri čemer gre del v zadružna predelovalna podjetja in trgovinsko mrežo, del pa ponudimo na domačem in tujem trgu.

Kaj v ZZS menite o stanju v slovenskem kmetijstvu?

Prav gotovo so za slovensko kmetijstvo zadnja leta najbolj problematične podnebne spremembe, ki smo jim priča. Nihanja vremenskih vzorcev so velika, od dolgotrajne suše do čezmernega dežja, kar se pozna na pridelavi, tako količinsko kot kakovostno.

Drugi dejavnik, ki vpliva na naše kmetijstvo, je izpostavljenost globalnim in evropskim trgom. Tako naravne danosti držav kot poslovno okolje – govorimo o delovnopravni in okoljski zakonodaji, pravilih rabe fitofarmacevtskih sredstev – seveda vplivajo na ceno pridelave in pridelkov, ki jih tuje države postavljajo na trge. Pogosto slovenski kmet s svojo ceno preprosto ne more biti konkurenčen tujini, saj so naši standardi recimo na področju delovnopravne in okoljske zakonodaje zelo visoki. To je seveda prav, a postavlja slovenskega kmeta v nekonkurenčen položaj, še posebno v primerjavi s kmeti iz neevropskih držav, ki jim je marsikaj še vedno dovoljeno.

Tretji pomemben dejavnik, ki močno vpliva na slovenskega kmeta in kmetijstvo, pa je gotovo politika. Ta občasno sprejema za nas kmetovalce zelo nelogične odločitve.

Kar še vpliva na slovensko kmetijstvo, je njegova razdrobljenost in številne majhne kmetije. Prav male in srednje velike kmetije so tiste, ki zelo potrebujejo zadruge, zato so jih kmetje tudi ustanovili, da prek njih lažje dostopajo do trga, kjer nabavljajo kmetijski repromaterial in prodajajo svoje pridelke oziroma izdelke. Zavedati se moramo, da je Slovenija z vidika kmetovanja zahtevno območje, kjer je pridelava že v osnovi dražja. Zato je podpora kmetovalcem, ki delajo v zahtevnejših razmerah, nujna, če želimo ohraniti podeželje. Ne nazadnje so največji pridelovalec hrane na Slovenskem družinske kmetije, ki imajo v lasti tudi 95 odstotkov kmetijskih zemljišč.

Ko govorimo o izzivih kmetijstva, pogosto naletimo na staranje gospodarjev kmetij. Kako ZZS gleda na ta izziv?

Tako imenovano staranje kmečkega prebivalstva je gotovo ena od pomembnih težav ne le slovenskega, ampak tudi evropskega kmetijstva. Dejstvo je, da se mladi vse redkeje odločajo, da bi prevzeli kmetijo od staršev. Razloge gre iskati predvsem v tem, da imajo ob vstopu na trg dela neke predstave o tem, kako bodo živeli, kolikšno plačo bodo imeli in kako bodo preživljali prosti čas. Če se odločijo za delo na kmetiji, se bodo znašli pred številnimi izzivi, njihov zaslužek bo krojila narava, na katero nimajo vpliva. Ne nazadnje je tudi standard življenja na kmetiji drugačen, kot če se odločijo za delo v pisarni.

Po drugi strani pa so ravno mladi prevzemniki kmetij tisti, ki bodo v prihodnosti skrbeli za našo prehransko suverenost. Zato je pomembno, da jih država podpira z razpisi. Seveda pa bi lahko naredili še veliko, predvsem na področju stabilnosti prodajnih poti v živilski industriji, da bi kmetovalec že vnaprej vedel, koliko bo zaslužil s svojim delom.

Obenem bi si želeli, da bi bilo kmetijstvo manj birokratsko zahtevno, kot je. Ali veste, koliko časa kmet čaka na gradbeno dovoljenje, če želi postaviti nov, tehnološko sodoben hlev ali pa razširiti obstoječega? Pogosto več let, kar je seveda nedopustno. Takšno poslovno okolje mlade, ki bi se morda želeli lotiti kmetijstva in vanj uvajati najsodobnejše tehnološke rešitve, hitro odvrne od tega.

Kako lahko kot ZZS še pomagate za boljšo prihodnost kmetov?

Zadružna zveza Slovenije je na tem področju zelo aktivna, saj želimo z določenimi zakonskimi uredbami omogočiti kmetovalcem večjo stabilnost in rast. Tako smo jeseni 2023 z ministrstvom dosegli dogovor pri izvajanju sledljivosti porekla in spremljanju masnih tokov mesa. To v praksi pomeni, da je označba porekla mesa nedvoumno povezljiva z označbami na prodajnem mestu in tako potrošniku nedvoumno izkazuje njegovo izbiro na prodajnem mestu.

Druga sprememba, h kateri stremimo v ZZS, je uvajanje t. i. organizacij proizvajalcev. To v praksi pomeni, da se lahko npr. skupina kmetov dogovori, da bodo skupaj nastopali na trgu, a vsak za svoj račun. Tako se s potencialnim kupcem o ceni in pogojih pogajajo skupno, vsak pa mu nato ločeno proda svojo količino pridelka. S tem povečujemo pogajalsko moč vsakega malega kmeta, ki se poveže v takšno skupino.

Predvsem pa se na ZZS že nekaj časa trudimo, da bi uvedli minimalno odkupno ceno – nekako v duhu minimalne plače za delavce, ki je zakonsko zagotovljena. Žal višje v živilski verigi za ta korak ni pravega posluha. Vsakič pravijo, da trenutek še ni pravi.

Kakšno vlogo pri prehranski varnosti in razvoju podeželja pa imamo potrošniki?

Veliko večjo, kot si mislimo. Z nakupom živil lokalnega izvora, čeprav so morda malo dražja od uvoženih, pripomoremo k temu, da bo slovenski kmet še naprej obdeloval zemljo in tako skrbel, da bomo imeli kaj jesti. Moramo se tudi zavedati, da maloprodajnih cen v trgovini ne oblikuje kmet, ampak trgovec. Seveda se ob tem pozivu zavedamo, da mnogi ljudje živijo na pragu revščine in so cenovno zelo občutljivi – tudi pri nakupu hrane. Vsi drugi pa mislim, da si lahko privoščimo tisto razliko v ceni, saj bomo tako največ naredili zase in za naše okolje. Ne nazadnje je lokalno pridelana hrana kakovostnejša in bolj sveža ter ne povzroča tako velikega ogljičnega odtisa kot uvožena.

Članek je bil objavljen v oglasni prilogi Kmetijske novice.