Kolumna Bojana Budje: Bajsiji

Berem včerajšnje sestrsko Delo in se zdrznem ob podatku, da Slovenci letno zavržemo 139.900 ton hrane. Ali debelih 68 kilogramov na sleherno glavo. Kar pa še ni vse, ta številka namreč raste iz leta v leto, zadnji uradni podatek kaže, da za 4 kilograme. Pika na i pa je spoznanje, da je kar 38 odstotkov zavržene hrane docela užitne. Tako rekoč za na mizo, za današnje sobotno kosilo, denimo.

Ne le zgolj na prvi pogled bi rekel, da nam ne gre tako zelo slabo. Hrana je pač dovolj verodostojen znanilec življenjskega standarda. In Slovenci je očitno premoremo v izobilju. Povprečen državljan vsakoletno požene proti prebavilom največ žitaric, tam okoli 115 kilogramov, zelenjave znatno manj, kakih 95 kilogramov, meso je šele na tretjem mestu. Kuhanega, pečenega ali celo surovega zmlatimo okoli 88 kilogramov, domala polovica tega je svinjskega. Koline so pač še vedno eden najbolj čislanih obredov v deželici pod Alpami. In ko bomo čez tri dni, točneje 29. septembra, prvič obeleževali mednarodni dan odpadne hrane – da, tudi tega imamo! –, zagotovo ne bomo mogli mimo še enega novodobnega spoznanja. Da je namreč epidemija koronavirusa prinesla zgodovinski porast debelosti med otroki. Delež mladoletnih bajsijev se je v zgolj nekaj mesecih povečal za več kot petino, pri dveh tretjinah otrok je zaznan znaten upad gibalnih sposobnosti, debela polovica jih ima opazno povečano količino podkožnega špehovja. Napoved, da nas bo najpozneje leta 2030 napadla epidemija debelosti, se udejanja predčasno, zgoraj navedena znanilca sta dovolj prepričljiva. Tudi vidna in otipljiva. Čas je za alarm. Uradno je namreč debelost prepričljivo na prvem mestu vzrokov, ki nas množično pošiljajo na oni svet.

Med tonami zavržene hrane je največ kruha. Posebno mladi na nekdaj sveto skorjico danes gledajo zavržno, kruh jim je le nekaj, kar se kupi v merkatorjih, šparih, lidlih, hoferjih, leklerkih. Zanje se tudi mleko molze iz tetrapaka. Oni živijo v svetu mekdonaldsov, čisburgerjev, bigmekov, nagetsov, pomfrijev, krispijev, hepimilov, rojalčisov, mekčiknov, grilvrapov ter kar je še špehotvornih fastfudovskih domislic. Jeba je, ker so poceni, mladim dostopne, dostavljive tudi na dom. V nasprotju z zdravo hrano, ki je edino zdravilo zoper debelost. A je najdražja. In temu primerno (ne)dostopna.

Včasih je bila debelost privilegij bogatih, danes postaja simbol mladeži. Naše, slovenske.