
Galerija

Beseda Kolo bo vsaj do ponedeljka ne brez razloga pisana z veliko začetnico. Odpirajo se nove in nove cestne površine, namenjene izključno biciklistom, fuj in fej avtomobili so zaničevani, ker nas onesnažujejo; eni z nafto in bencinom, električni z odpadnimi baterijami.
Posebej kolesarsko mesto postaja Ljubljana. Nič čudnega, prav na Ljubljanskem barju, na območju nekdanjih kolišč, je bilo njega dni najdeno leseno kolo skupaj z osjo. Ko so ga restavrirali v rimsko-nemškem osrednjem muzeju v Mainzu, so arheologi njegovo starost ocenili na osupljivih 5200 let. Danes se hvalimo z najstarejšim kolesom na svetu, ki je pod zanesljivim varstvom Unesca. Narod pod Alpami torej dokazano biciklira že vsaj debelih pet tisočletij. No, da bo pravici in zgodovini zadoščeno, je barjansko kolo najstarejše zgolj med lesenimi primerki. Kajti človeštvo se je v civilizacijo po kolesih peljalo že v četrtem tisočletju pred našim štetjem. Iz te dobe so od srednje Evrope do Mezopotamije kar številne upodobitve kamnitega in glinenega kolesja.
Vsaka stara mama bo na biciklu sto ali dvesto metrov zmogla hitreje kot kak Usain Bolt.
Ki pa ima z današnjimi bicikli kaj malo skupnega. Sploh pa so kolesa in kolesarji v mestih posebna zgodba. Vsaj v tistih, ki se imajo za urbana. Tu sta v igri dve temeljni načeli. Kot je nekoč povedal Mikael Colevill Andersen, ki ni pravljičar, ampak vsesplošno znani zagovornik kolesarske kulture in mestne mobilnosti – kar je več ali manj isto! – ljudje po mestih kolesarijo zato, ker je to najhitrejši in najbolj priročen način premikanja v evropskem tipu mesta. Vsi drugi razlogi, kot čisto okolje, odgovornost do mesta in meščanov, skrb za zdravje, so drugorazredni. Na kolesu varčujemo s časom, doživljamo manj jeze in stresa, in to na način, ki se nam zdi spodobno najboljši, da pridemo od točke A do točke B. Da s tovrstnim premikanjem – beri mobilnostjo – rešujejo tudi svet, misli zgolj en sam odstotek kolesarjev.
Nisem biciklist. Žal. A če že kaj, me pri kolesu najbolj navdušuje njegova preprostost. Namesto da hodimo, se kotalimo po obodu koles. Vsaka nona, babi, stara mama bo na četudi razmajanem biciklu sto ali dvesto metrov zmogla hitreje od še takega sprinterja alias Usain Bolt. Kolo je tudi čudež, ko ga nehaš vrteti, gre še nekaj časa samo, sploh pa gre samo brez pomoči navzdol. Po tej logiki je ljubljanski 'bicikeLJ' genialni izum.