Kolumna Bojana Budje: Dan branja

Berem, da je vlada ta teden odločila, kako bomo letos prvič v zgodovini države Slovenije obeležili nacionalni dan branja. Ne morem verjeti. In še, da bo ta dan 5. marca, ki je rojstni datum ambasadorke branja, predlani umrle publicistke Mance Košir. Zares pohvalno, vlada je tej pobudi v popotnico zapisala, da je branje temeljna vrednota za razvoj slovenske skupnosti in vsakega posameznika.

Drži kot pribito. Kajti knjiga je nekaj najlepšega, najplemenitejšega, kar se je zgodilo človeku v njegovem razvoju. Spremlja ga neverjetnih šest tisočletij, Sumerci, Babilonci, Hetiti in Asirci so že 4000 let pred našim štetjem kracali na glinene tablice, naprednejši Egipčani celo na papirus. Knjiga je dokazano med najgenialnejšimi izumi človeštva. Le ona lahko za vekomaj ohrani, kar so si ljudje izmislili, domislili, primislili, vse, kar se je z njimi zgodilo in se ne zgodilo. V nasprotju s človeškim spominom in povedjo, ki sta nezanesljiva, kratka, predvsem pa omejena z rojstvom in smrtjo. Vsaj meni se zdi, da lahko z njeno pomočjo hipoma odgovorim na vsa vprašanja tega sveta, se pogovarjam z ljudmi iz zore civilizacije ali onimi, ki jih še ni na obzorju. V knjigah piše, kako je Gilgameš najbrž ne prvi iskal nesmrtnost, egipčanska Knjiga mrtvih je bila napisana zavoljo živih, Schliemann je Homerjevo in ostale Troje našel po knjigi. Ter še in še. Nastajale so stoletja pred Gutenbergom, spomnimo se le srednjeveških menihov z gosjimi peresi, Kitajcev s čopiči, pa seveda Majev, o katerih vemo tako malo predvsem zavoljo krvoločnih Špancev, sicer enega najbolj pismenih ljudstev na svetu. Vse to dokazuje, kako zelo so ljudstva s pozno pisano besedo prikrajšana, bore malo vedo o sebi, še manj o svojih začetkih. So brez prave zgodovine. Tudi Slovani in z njimi Slovenci.

Ki pa se jim z dnevom branja naposled pišejo boljši časi. Nekje sem prebral, da Slovenec letno prebere le še pet knjig v maternem jeziku. Pa tudi, da vsakoletno denimo za loto namenimo več denarja kot za knjigo. Noro! Resda naša beseda šteje le 25 črk, a vendar je moč že z nekaj miselnimi akrobacijami iz te peščice znakov sestaviti prav vse, kar je človeškega in nečloveškega. Ne nazadnje: Cicero je že v časih pred našim štetjem zapisal, da je soba brez knjig podobna telesu brez duše. Že res, da sedmica na lotu napolni žepe, a dobra knjiga napolni dušo in srce. Kadar koli. Le v roke jo je potrebno prijeti. In prebirati. Ne le 5. marca.