Kolumna Bojana Budje: Hitrost in tobak

Slovenski kifeljci so oddelali tako imenovani maraton merjenja hitrosti. In v enem samem dnevu med jutranjo šesto in večerno osemnajsto uro zalotili natanko 803 kršitelje, take z občutno pretežko nogo. Zanimivo, da je bilo daleč največ prekoračitev dovoljene hitrosti v naseljih, našteli so jih kar 523. Kakšna bo končna bera akcije s poostrenim nadzorom, ki so jo policisti začeli že v ponedeljek, zaključili pa jo bodo v nedeljo, bomo torej izvedeli v ponedeljek. Kakšen stavek več na to temo pa naj bo vendarle dovoljen že danes.

Tako na počez bodo pandurji torej z laserji in ostalimi novodobnimi merilniki postrelili kakih tisoč prekrškarjev. Kar pomeni dober milijonček dodatnih evrov v državno malho. Poleg evrov pa naj bi bilo zavoljo takšnih akcij nekaj več tudi varnosti. A res? Strokovnjaki niso prepričljivi, več je celo onih in takih, ki nimajo pritrdilnega odgovora. Tovrstno dodatno represijo bolj pripisujejo paniki policijske oblasti, ki da se zaradi pijancev, dirkačev, škode in predvsem krvi na cestah zateka k skrajnim ukrepom. Sam imam še kakšen pomislek več. Ni namreč skrivnost, da ima kar nekaj Slovencev avtomobile, ki sežejo čez 300 na uro, kar množični pa so žrebci s hitrostjo, ki je tovarniško omejena na 260 kilometrov v 60 minutah. Do te znamke seže vsak malo boljši audi, mercedes ali bmw, da prestižnejših znamk ne naštevam. In zanimivo, da poročil o prometnih nesrečah pri teh hitrostih tako rekoč ni, kar nemara pomeni, da so hitri vozniki dobri vozniki. To dejstvo pozna celo policija, saj po novem od dveh policajev znata oba tako pisati kot brati. Pa da ne bo pomote, ne zagovarjam divjanja in objestnosti na cestah. Rad bi le pojasnil, da se kakšen audi 8 ali bmw x7 pri 160 na uro vede docela drugače kot kakšen clio. Ki je tudi sijajen avto. A za več denarja pač več muzike, beri varnosti, nadzora, tudi zaviranja. Zakon pa je enak za vse, v Sloveniji in povsod po civiliziranem svetu. Uravnilovka je mati birokracije in povprečnežev.

Zakaj torej ta ista birokracija ne izda planetarnega zakona, ki bi tovarnam naročal, da lahko izdelujejo le jeklene konjičke z denimo zgolj 100 konji in hitrostjo do največ 130 kilometrov na uro? Ker nobena država ni tako nora, da bi se odrekla davkom, ki jih prinašajo boljši in luksuzni avtomobili, da o vplivu avtomobilskih trustov in naftnih mogotcev ne razpredam. Ista zgodba torej kot o kadilcih in tobaku. Oblast jih ima za izmečke, a živi od njihovih razvad in užitkov. Tako rekoč od njihovih smrti.