Kolumna Bojana Budje: Kerinov grm

Saj nas državni statistični urad prepričuje, da se število življa pod Alpami počasi, a vztrajno povečuje; zadnja številka kaže na 2 milijona in 137 tisoč prebivalcev. Povprečni prirastek je baje debelih tisoč osebkov na tromesečje. Ni slabo. Gledano kajpak statistično. In realnost? Ta govori, da se število državljanov Slovenije vsakomesečno zmanjšuje za kakih 700 oseb, istočasno pa imamo več kot tisoč tujih priseljencev. V zadnjem trimesečju jih je bilo 3300.

Po svoje logično. Dolgo je veljalo, da je najgosteje naseljeno slovensko naselje Piran, koder je nekdaj na kvadratnem kilometru živelo 5559 prebivalcev. Veliko ali malo? Če bi želeli tako na gosto poseliti celotno deželico med Lendavo in Koprom, bi potrebovali – verjeli ali ne – 112 milijonov glav. Za dve Italiji. Najbolj zgovorni so kajpak na piranskih poštnih nabiralnikih izpisani priimki; domorodcev je za vzorec. A Piran po zadnjem štetju statističnega urada ni več prvi, prehitelo ga je naselje po imenu Kerinov grm. Stoji v občini Krško in meri le 4 hektarje, v njem pa biva 301 prebivalec. Ako bi bila celotna država poseljena tako gosto kot Kerinov Grm, bi Slovenija imela 153 milijonov prebivalcev. Halo?! A razlaga je hitro pri roki. Kerinov Grm je romsko naselje, za Rome pa še vedno veljajo posebna pravila. Spomnim se ne tako davnih časov, ko so krški občinarji želeli naselje, v katerem je vsaj kakih 30 na črno postavljenih objektov, legalizirati. Na prodaj so ponudili 50 komunalno opremljenih parcel, katerih kvadratni meter je stal 6 (šest!!!) evrov. Pa ne s takojšnjim plačilom, ponujeno je bilo obročno na več let. A kupcev ni bilo, z izjemo treh arogantnih interesentov. Romi so zahtevali, naj jim občina parcele podeli brezplačno. Nakar bi šele občinarjem v zahvalo spekli nekaj krompirja, pobranega z njiv okoliških kmetov, in postregli s hrustljavo zapečenim primerkom nemškega ovčarja.

Številke so neizprosne. Nekaj v tej državi še vedno ne štima. Ima Kerinov Grm in Piran na eni strani, na drugi pa 14 naselij z le po enim prebivalcem in kar 58 brez ene same žive duše. Rešitev? Če ne drugače, se zgledujmo po tem, kar so naredili Hercegovci na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja z nekdaj enako neobljudenim Medžugorjem. Z veseljem bomo novico o prikazani devici Mariji objavili na naslovnici.