NA KOŽO

Kolumna Bojana Budje: Modre luči

Bil je četrtek, dan kot vsak. Ali vsaj večina njih. Dokler se ni pričelo dogajati.
Radovednost mi ni dala miru, s pomočjo strica Googla in umetne inteligence hitro ugotovim razlog (fotografija je simbolična). FOTO: Blaž Samec
Radovednost mi ni dala miru, s pomočjo strica Googla in umetne inteligence hitro ugotovim razlog (fotografija je simbolična). FOTO: Blaž Samec
 16. 10. 2026 | 22:25
3:10

Sedim v mojem lokalu, kjer že vsaj četrt stoletja srkam kavo. Domala vsak dan. Sedaj kot osem mesecev star penzionist. Navada je pač železna srajca. Če koga zanima, lokal se imenuje Verbot. Kar zna biti pomembno za boljše razumevanje lokacije. Bil je četrtek, dan kot vsak. Ali vsaj večina njih. Dokler se ni pričelo dogajati. Najprej sirene, nato drveči motoristi z modrimi lučmi, nato vsaj enako hitro švigajoče limuzine pretežno črne barve, vmes še kak kombi. In tako vsaj trikrat, štirikrat. Sredi največje gneče, ko so bili pločniki okoli Gospodarskega razstavišča in naprej proti centru Ljubljane polni pešcev, med njimi kajpak tudi otrok.

Najprej sem bil prepričan, da so na delu reševalci, a pogled na drveče kolone temu ni pritrjeval. Radovednost mi ni dala miru, s pomočjo strica Googla in umetne inteligence hitro ugotovim razlog. V Ljubljani se je mudilo dvanajst (12) predsednikov Avstrije, Estonije, Grčije, Irske, Italije, Latvije, Madžarske, Malte, Nemčije, Poljske, Portugalske in Slovaške, ki so skupaj z vašo in mojo predsednico včeraj in danes premlevali o prihodnosti Evrope in iskali odgovor na vprašanje, 'kako se lahko EU prilagodi novim razmeram, ne da pri tem izgubila svoje temeljne vrednote'. Nič narobe, to je menda njihovo poslanstvo. A zmotila me je hitrost, s katero so sredi belega dne sredi prestolnice, ko so ceste in pločniki polni takšnih in drugačnih osebkov, drveli proti predsedniški palači. Za pohano piško stavim, da so števci krepko presegli magično mejo stotih kilometrov na uro. Naučili so me, da so modre utripajoče luči na velikih državnih limuzinah njihova legalna, tu in tam tudi ilegalna posebnost. Navsezadnje se s tovrstno modrino prevažajo tudi nekateri ministri, celo župani, da o kakšnih drugačnih zasebnih, polzasebnih ali nezasebnih varnostnih službah ne govorimo. Gre pač za stanje statusnega simbola. A tokrat so si švigajoče kolone sledile v razmaku nekaj minut. Oholo, ošabno, kot da so ceste samo njihove. Bi kaj zamudili, če bi se peljali zgledno in počasi, nemara komu še prijateljsko državotvorno pomahali? Kot nekdaj neki maršal Tito. Ne! K predsednici so drveli, kot da bi šlo za njihova življenja, ona pa da jim bo dala rešilno umetno dihanje in pomoč z defibrilatorjem.

Bilo je kot v tistih cesarsko-tlačanskih časih, ko so si podložniki, klečeč v obcestnem prahu, komaj upali dvigniti pogled na tesno zaprta okna cesarskih kočij, ki so z razpenjenimi konji drvele mimo. Novi časi, isti običaji.

Spremljajte Slovenske novice kot prednostni vir na Googlu
Logo
IZBRANO ZA VAS
Promo
POSEL
Promo
LUKSUZ
Promo
VARNOST PODATKOV
PromoPhoto
SKRB ZA OBLAČILA
PromoPhoto
ZLOŽLJIV TELEFON
Promo
PODATKI
Promo
KAKO PRIHRANITI DENAR
Promo
PRAZNIČNE DOBROTE
PromoPhoto
DEMENCI PRIJAZNA SKUPNOST
Promo
SPLETNA TRŽNICA
Promo
GLASBA
PromoPhoto
EKSKLUZIVNA NOVA KOLEKCIJA
Promo
2027
Promo
PRIHODNOST
Promo
ONKOLOGIJA