Kolumna Bojana Budje: Sladoled

Folk nori in se zgraža ob prebiranju mega novice, da je nekdo na Bledu za kepico sladoleda plačal 4,50 evra. Drži, ni malo. A drži tudi, da mu sladoleda nihče ni vsilil, kupil ga je prostovoljno. Lahko bi ga veliko ceneje polizal kje drugje. Vsaj enako vroče kot pri nas je tačas denimo v Afriki. Kjer pa 310 milijonov ljudi sploh ne ve, kaj je sladoled. Ne ve, kaj je kruh. Ne ve niti, kaj je hrana.

Taisti folk je večinsko tiho. Četudi so mediji – resda prav nič pompozno in skoroda docela neopazno – te dni objavili, da po svetu še vedno strada kakih 645 milijonov ljudi. Razumem. Podatek je za čase, ki jih živimo, sramoten. V Aziji je takih, ki kaj pogojno užitnega zaužijejo le tu in tam, 292 milijonov, še dodatnih 20 milijonov več v Afriki. V 21. stoletju je njihova edina izbira stradanje. Združeni narodi lahko le sanjajo, da se bodo prehranski cilji, ki so jih zapisali za leto 2030, doseženi. Hrane je vse manj. Tudi zaradi vojn, ki smo jim priča. Nič čudnega, da je denimo lani dodatnih 2,1 milijarde zemljanov – kar je skoraj 26 odstotkov svetovnega življa! – preživljalo tako imenovano hudo prehransko negotovost. Ali drugače: za preživetje so morali sklepati kompromise in pojesti tudi kaj pogojno užitnega ali neužitnega. Kar je bilo pač pri roki. Med njimi ogromno otrok; danes jih je podhranjenih 150 milijonov. Vsakih pet sekund zavoljo podhranjenosti umre otrok. Preštejte. Smrt jih vsakodnevno pokosi 18.000, na leto je to 6 milijonov. Srhljivo. In kaj bo jutri? Hrane ne bo nič več, obratno, človeštva pa že kmalu 9 milijard. Največ se ga rojeva prav v Afriki.

Nočem reči, da današnja naša, slovenska mladež besede lakota ne pozna. A da so bili nekdaj lačni predvsem leptopa, ajpeda, ajfona, samsungov, bodo bržkone trosili svojim potomcem. Ker pač vedno nečesa ni. Vsaj ne toliko, kot je želja in v izobilju. A hrane imamo Slovenci očitno še vedno dovolj, tudi toliko, da je na glavo letno zavržemo med 70 in 80 kilogrami. Celo blizu 90 odstotkov slovenskih družin si lahko vsaj vsak drugi dan privošči kak mesni ali enakovreden vegetarijanski obrok. Pa še kak sladoled povrhu. Le ribe in tropsko sadje so manj pogosto na mizi. Če sploh. A brez tega lahko ne nazadnje čisto spodobno preživimo. Tudi naši dedki in babice so. Vsaj moji.