Kolumna Bojana Budje: Spet na jug

Hrvaška ostaja prepričljiva zmagovalka. Najsi pol litra piva prodajajo po 5 ali celo 8 evrov, hamburger po 12 ali tudi 15 evrskih kovancev, espreso po 3 ali 4 evre, oni so za Slovence prvi in najboljši. Te dni narejena raziskava naše Mediane je pokazala, da bo bolj ali manj zasluženi dopust uživalo natanko 71 odstotkov vprašanih, več kot polovica njih bo počitnice oddelalo pri naših južnih sosedih. Lestvica je takšna: 56 odstotkov Slovencev bo čofotalo v slanici Lepe njihove, 12 odstotkov se jih bo hladilo doma, 6 v Grčiji, 4 v Italiji, po 2 odstotka pa v Črni gori, Albaniji in Španiji. Zakaj navzlic toliko neljubim izkušnjam tolikšna priljubljenost hrvaške obale?

Bi rekel, da zato, ker ima še vedno svojo magijo. Po eni strani je to nostalgija naših dedkov in babic, ki se spominjajo Juge in takrat tudi povsem njihovega morja. Tistega morja, ob katerem so Slovenci brez zadržkov zidali bolj kot ne proletarske hišice in postavljali kamp prikolice. Vikendi so večinsko nekako še ostali legalni, saj je Lepa njihova med tem postala del kolikor toliko urejene eujevske družine, drugače je s prikolicami, ki so pomagale ustvarjati hrvaško turistično cesarstvo.

Ko med sosedi pač ni več tistega pravega sosedstva – pa sploh ni nujno, da gre za ljubezen –, si je mogoče izmenjati in podtakniti veliko psin, kot genialno pravijo južno od Kolpe in Sotle. Po drugi strani pa smo Slovenci dokazano med tistimi ljudstvi, ki posebno hrepenijo po toploti juga, južni zemljepisni širini. Saj so tudi druga morja, a Jadransko je nekaj posebnega. Kot bi bilo ulito po slovenski duši. To morje je bilo minulih tisoč let celo bolj naše, kot bo naslednjih dva tisoč.

Zgodovina Adrije je tudi zgodovina Slovencev in, če hočete, še Avstrijcev; če bi se podrli vsi svetilniki in pomoli, ki so jih zgradili, bi se Dalmacija vrnila v čase neslovanske kraljice Tevte. Saj imamo tudi Slovenci svoje morje, obala šteje natanko 46,6 kilometra, a se na tega 1,2 odstotka kopenskega dela Jadranskega morja navzlic majhnosti nikakor ne zmoremo nagnesti.

In rinemo čez mejo. Tja, kjer so že zdavnaj ugotovili, da so tudi klajne fiše gute fiše. A pri nekontroliranem ulovu je praviloma tako, da več ko je mrež, manj je ulovljenih rib. Slovenci se zaenkrat še pridno zapletamo vanje. A je le še vprašanje časa, ko bomo vendarle pretrgali to prirojeno popkovino, ki nas veže na Jadran. Ki je res lep, čudovit, vendar ne edini.