Kolumna Bojana Budje: Sporočilo Budimpešte

Ne da zgolj verjamem, prepričan sem, da je nogomet čisto zares najpomembnejša postranska stvar na svetu. Pa še kaj več. To potrjujem iz prve roke, čast in privilegij imam biti v Budimpešti, kjer se bosta za naslov najboljše žogobrcarske ekipe stare celine udarila dva velikana, bržčas ta hip tudi dva najboljša kluba na zemeljski obli, londonski Arsenal in pariški PSG. Vzdušje je noro, nikogar tu ne zanima kako globalno dogajanje, kakšen Trump, dogajanje v Iranu ali bognedaj kakšno sestavljanje slovenske vlade. On, Nogomet, je vse. In bo tako še vse do druge polovice julija, nocojšnji finale je zgolj imenitna napoved bližnjega svetovnega prvenstva, ki ga bodo čez dobrih deset dni gostile ZDA, Kanada in Mehika. Ko se bo med 11. junijem in 19. julijem prvič v zgodovini merilo kar 48 reprezentanc, ki bodo v šestnajstih mestih odigrale 104 (!) tekme; žal brez naših žogobrcarjev, eks Jugo bosta zastopala Hrvaška ter Bosna in Hercegovina.

Smo pa še kako zraven v Budimpešti. Kajpak po zaslugi Aleksandra Čeferina, prvega moža mogočne Uefe, ki bo kultni pokal zmagovalni ekipi predal že desetič. Bilo je pred 10 leti, pisal se je 14. september 2016, ko je majhna Slovenija nenadoma postala velika, iz Aten je prišla novica, da bo evropskemu nogometu vladal Slovenec. Malokdo pod Alpami je takrat stavil na grosupeljskega odvetnika, danes si Uefe brez njega ne predstavljamo. Iz ohole in samopašne je postala prijazna, spoštljiva in spoštovana, predvsem pa pravičnejša in v službi onih, ki jim je namenjena. Ne le tistim 20 do 25 milijonom registriranih nogometašev, pot kaže tudi 30 ali 40 milijonom otrok po stari celini, ki se za okroglim usnjem kar tako podijo med bloki, na dvoriščih, travnikih. Sploh pa ni take revščine, ki si nogometa ne bi mogla privoščiti. Z nekaj kvadrati približno ravne površine, štirimi koli ter nečim okroglim. In že je tu igra, ki dečke iz vasi, predmestij, ulic spreminja v dembeleje, mbapeje, mesije, odegarde, sakaje. Biti oni, največji, so sanje milijonov smrkavcev.

Nogomet je čez vse. Naši južni sosedje so se denimo te dni vnovič pridušali, da se raje za mesec dni odpovejo seksu, kot da bi zamudili kak prenos tekem njihove reprezentance. Verjamem, da podobno danes razmišljajo tudi Angleži in Francozi, ki so preplavili ulice in trge Budimpešte. Sam pa verjamem, da bo Čeferin mogočni pokal Uefe zmagovalcem lige prvakov predal še nekajkrat. Pot k novemu mandatu mu je tlakovalo njegovo desetletno delo.