Kolumna Dejana Vodvnika: Šolska glasila

Pisateljska kariera ameriškega književnika Edgarja L. Doctorowa (1931–2015) se je začela neuspešno. Ko je bil dijak v srednji šoli, so morali za nalogo opisati slikovito osebnost. Doctorow je napisal kratek portret nekega Carla, vratarja v Carnegie Hallu, ki da je preživel holokavst, vsako jutro pa prihaja v službo s termovko vročega čaja, ki ga pije po evropsko, skozi kocko sladkorja med zobmi. Med njegove občudovalce da spada veliki pianist Vladimir Horowitz. Učiteljici je bil Edgarjev spis tako všeč, da je hotela imeti Carlovo fotografijo in jo s spisom vred objaviti v šolskem glasilu. »Tega pa Carlu ne morete narediti,« je odgovoril Doctorow, »ker je zelo plah.« »Kako to misliš, saj je vendar govoril s tabo?« »Pravzaprav ne,« je moral priznati Edgar. »Carla sploh ni, ker sem si ga izmislil.« In profesorica je prečrtala spis in mu dala cvek.

Šolska glasila?
Včasih so bila kar pomembna zadeva. Zdaj pa, se zdi, večinoma sama sebi namen in nemalokrat pozabljena.
Upam, da se motim, vendar vseeno …

Veliko znanih pisateljev, novinarjev in drugih pišočih je začelo svojo pot, kariero, v šolskih glasilih. S spisi, poročili, pesmimi …, karikaturami, fotografijami.

Saj pravim, se mi zdi, da so šolska glasila, v katerih bi promovirali ustvarjalnost, originalnost, marljivost, podjetnost in navsezadnje medijske predispozicije učencev, dijakov in njihovih učiteljev ali profesorjev, v tem času nekako dane na drugi tir.
Vzrokov je najbrž več. Učitelji in profesorji imajo veliko več dela z vsem drugim, kot pa bi ga imeli z ustvarjanjem šolskega časopisa. Res pa je tudi, da je dandanašnja mladež bolj ali manj nepripravljena na ustvarjanje česa takega, kot je, hm, staromoden šolski časopis, za katerega bi nemara kakšna mladenka izlila svoja čustva ali izkušnje odraščanja.

»Samo poglej, kaj vse se zapiše na spletu in na kakšen način. Vsi smo nenadoma postali digitalni spletni avtorji. Po eni strani najdeš resnično dobre tekste, po drugi pa ne veš, ali bi se jim smejal ali jokal. Kaj češ, tako se pač svet danes vrti. Vedno hitreje, sunkovito, divje in nihče ne ve, kje se bo ustavil. Če se sploh bo,« mi je pred časom dejal mladinski pisatelj Primož Suhodolčan.
Čeprav je človeštvo pisavo izumilo pred več tisočletji (prvi teksti so se pojavili 3400 let pred našim štetjem v Mezopotamiji), sta se pisanje in branje kot javni dobrini le počasi širili med ljudmi. Po podatkih spletne strani Our World in Data je leta 1820 znalo brati in pisati le 12 odstotkov ljudi, zdaj pa je pismene okoli 86 odstotkov svetovne populacije.

Po podatkih Unescovega statističnega inštituta je bilo leta 2016 nepismenih 750 milijonov odraslih, od tega dve tretjini žensk. To je okoli 14 odstotkov svetovne populacije. Sto dva milijona nepismenih je bilo starih od 15 do 24 let. V svetovnem merilu je pismenih 90 odstotkov moških in 83 odstotkov žensk. Skoraj polovica nepismenih živi v državah južne Azije, 27 odstotkov pa v podsaharski Afriki.

Po študiji, ki jo je izvedel John W. Miller z državne univerze Central Connecticut v Novi Britaniji, objavljena pa je bila pred kakimi tremi leti, so na vrhu svetovne lestvice najbolj pismenih narodov Skandinavci (Finci, Norvežani, Islandci, Danci in Švedi), Slovenija pa je na 28. mestu. Stopnjo pismenosti so ugotavljali na podlagi »pismenega« vedenja, kot so, denimo, število in velikost knjižnic ter število in naklada časopisov, ki izhajajo v posamezni državi.

Te dni sem nekaj razkopaval po kartonskih škatlah in našel – šolsko glasilo. Prav zanimivo je bilo videti, kdo vse je vanj pisal. Iskreno in lepo; slovensko.