Kolumna Domna Mala: Iz vrtnic raste tudi krompir

Med drugo svetovno vojno, 1942., so Ljubljančani preorali park Zvezda ob Kongresnem trgu in zasadili krompir. Menda je že prvo leto bogato obrodil. Tudi letos, ko je (bil) glavni govorec med epidemijo novega koronavirusa osamosvojitveni veteran Jelko Kacin, smo dogajanje zlahka primerjali z vojnim stanjem. Ministrstvo za kmetijstvo je ne nazadnje pozvalo Slovence k samooskrbi, torej vrtičkanju.

Na deželi, kjer živim, to seveda ni nič novega. Ampak za priseljence, kar sva z ženo, pa ni nič samoumevno. Zamislite si dve ljubljanski srajci kar naenkrat na 5000 kvadratnih metrih zemlje. Najprej sem kupil lopato štiharco, motiko in grablje. Soproga si je namislila grede, se na internetu pozanimala, kdaj se kaj seje in sadi, potem se je pa začelo. Predvsem ni vse raslo, naslednje leto je ugotovila, zakaj: ker je vsaka zelenjava kot ljudje, s svojimi prijatelji in sovražniki. Paradajz recimo ne mara jajčevcev, bučke se ne povohajo s kumarami, po drugi strani pa se krompir razume z zeljem. Teh interakcij nisem nikoli razumel, sem samo štihal. In poslušal ženo, ki je klela plevel.

Ter kmalu sam preklinjal, ko je, kje drugje kot na spletu, prebrala hvalnice visokim gredam. To je pomenilo, da sem kupil motorno žago, kako sem jo prvič zakurblal, raje ne bi, naročil kubik desk in zbil skupaj. Pač nekaj. Bilo je visoko in je spominjalo na gredo. Noter sem naložil suhe veje, stare časopise in zemljo in je celo nekaj pognalo, potem ko smo zložili prijatelje s prijatelji.

Vsako leto je šlo bolje, informacij je bilo vedno več, najdragocenejše so bile tiste od sotrpink in sotrpinov, ne z interneta. Visoke grede zdaj zbijam kot za šalo, celo lepe so, že razmišljam, da bi jim vdelal kakšne intarzije, in zadnja leta od maja do oktobra ne kupujemo več zelenjave. Pridelamo celo tisto, česar nismo nameravali. Torej, spet žena in spet splet: prebrala je, da lahko vrtnice potakne tako, da vejico zasadi v krompir in zakoplje v zemljo. Od treh ni pognala nobena, imamo pa šest kil krompirja.
Skratka, samooskrba na začetku ni enostavna, čez nekaj let pa je lahko prav bogata. Samo informirano ženo je treba imeti in moža z motorko.