Kolumna Dušana Malovra: Ko te tišči

Zadnjič sem se peljal po (brezplačni) nemški avtocesti. Motečih reklamnih panojev, s kakršnimi je posejana naša gruda, nisem opazil, zato pa na Bavarskem informativne table ne sporočajo le tega, čez koliko kilometrov bo naslednja črpalka, temveč so ob vozišču postavljene celo tablice o oddaljenosti naslednjega veceja. Za popotnika se mi zdi to nadvse prikladen podatek. Tudi na našem avtocestnem križu bi bil zelo na mestu, glede na to, kako dolgo se na dokaj majhnih razdaljah nesorazmerno dolgo svaljkamo v prometnih zamaških.

Sicer so naša javna stranišča kar lepo vzdrževana, z nečastnimi izjemami, seveda. Ponekod so gostinci celo tako prijazni, da so nad pisoarje namontirali blazinice, kamor lahko utrujeni gostje med lulanjem naslonijo težko glavo. Takega ujčkanja nadelanih pivcev nisem videl nikjer drugje po svetu.

Do letošnje kampanje ob 19. novembru, mednarodnem dnevu stranišč, pa nisem vedel, da imamo že nekaj let aplikacijo Najbližji WC, ki ponuja seznam približno 500 javnih stranišč na ozemlju Slovenije. Zasnovalo jo je društvo za kronično vnetno črevesno bolezen (KVČB), katere tegoba so med drugimi pogosti in hitri pozivi na blato. Naložil sem si Najbližji WC in ugotovil, da v mojem kraju obstaja javno stranišče, in to na bencinski črpalki. Zdaj vem, da moram preteči 467 metrov, če bo nuja, domača školjka pa ne bo požirala.

Društvo KVČB vodi tudi akcijo naj stranišče, s katero opozarjajo na težave, ki jih ima cirka 8000 teh bolnikov in invalidi pri nas, ne nazadnje pa tudi vsi drugi, ki jih na potrebo prime kje na poti. V 17. akciji za naj javno stranišče je zmagala Nova Gorica med mestnimi občinami, med preostalimi pa Črnomelj. Zelo žalostno pa je, da kar 53 od 212 slovenskih občin kljub silnim evrom iz evropske in državne blagajne ni uspelo načrpati sredstev za en sam javni sekret. V teh krajih tako javna higiena ostaja bolj za en drek. No, saj so težave tudi v svetovni prestolnici piva. V primerjavi s hektolitri popitega v Münchnu je tam prekleto malo javnih vecejev. Je pa kar nekaj gradbišč. In kjer je gradbišče, tam mora biti diksi, se pravi plastični zabojnik, v katerem se olajšajo delavci. Zvečer, ko teh ni, pa pride prav tudi kakemu mencajočemu turistu ...