Kolumna Dušana Malovrha: Gobe našega štetja

»Končno!« je pisalo med komentarji na družabnem omrežju skupine, katere članstvo nabira gobe in jih tudi z veseljem pokaže. Čakanje gobarjev na letino je (bilo) letos obupno težko, kajti suša je udarila, kot že dolgo ne. Mnogi niso zdržali doma. Hodili so v izvidnico, cikcakali po hosti in poročali. Drug drugega so izpraševali in tipali po vsakem izletu. No, je že kaj? Ne še, je bil vsakokraten odgovor. Kajti lisičke, ki so že bile, ne štejejo. Gobe po našem štetju so samo gobani. Jurčki.

Medtem ko smo se v dolini kuhali v vročinskih valovih, je v hribih vendarle padlo (kar) nekaj dežja. Dovolj, da so pognali tudi upi na gobarjenje. Sploh zato, ker temperature niso padle, mešanica vlažnih tal in vročega zraka pa je, kot je vobče poznano, v mikološkem pomenu kaj lahko eksplozivna. In res, proti koncu avgusta so po nabiralniških kanalih začele kapljati novičke. Nekaj se premika ... Prebudile so se Karavanke, Pokljuka je še spala, Pohorje tudi. Ko pa je sledila še polna luna – eksplozija in žetev. Po rajonih je nastal velik dren. Zanimivo: medtem ko se planinci v hribih nonstop pozdravljajo, da kar brni od brdanov, se gobarji med nabiranjem drug od drugega odbijajo kot delci z istim električnim nabojem. Šele ko pridejo iz gozda, se spet prepoznajo in si priznajo, koliko so nalovili. Če ni bilo nič, se je pa vsaj zaradi rekreacije splačalo, mar ne?

No, košare so bile polne – ponekod, ne povsod –, tudi moji korbici, ki sem jo skupaj z nožičem, termovko in piščalko dobil za rojstni dan, so se šibe zašibile od teže (na meji dovoljenega).

Eksplodirale so kajpak tudi cene jurčkov na tržnici. V Ljubljani so tiste najboljše, sveže, zdrave in čvrste prodajali tudi po 60 evrov za kilo. Mimogrede, to je menda pariška ali bruseljska cena. In še enkrat višja kot pred enim letom! V Zagrebu, denimo, so letos vrganji, kakor jurčkom rečejo Hrvati in tudi Srbi, baje okoli 30 evrov, kila na beograjskem placu pa je cirka desetkrat cenejša od slovenske.

Sezona je torej zaenkrat tako tako, nekje že končana, drugje se še začela ni. Six, seven, šest, sedem, bi rekli ta mladi. Optimistično rečeno: moja zamrzovalna skrinja je napol polna in ne napol prazna.