Komentar Dušana Malovrha: Naj dogodek zime

Naj dogodek letošnje zime je – zima. V obliki debele snežne odeje, sibirsko nizkih temperatur, morda bo zamrznil kak ribnik ali jezero, da se bo dalo še drsati. Le kdo ni vesel, da ga je vrglo, če pustimo ob strani šoferje v koloni sredi snežnega meteža. Tudi sam sem bil med njimi v torkovem popoldnevu – uro in pol za 20 kilometrov od Ljubljane do Grosuplja.

Nekateri otroci so končno spoznali tudi četrti letni čas, starejši so spet lahko prijeli za lopate, končno so imeli kaj za odkidati. Pripomoček, ki je že par let sameval v kotu drvarnice, sem zavihtel trikrat, tudi navsezgodaj pred odhodom v službo, saj je plug tako kot vedno znova splužil cesto, napluženo pa radodarno odložil na naše dvorišče. Čez deset let, ko bo morda spet padlo dovolj snega za aktivacijo plužne službe, jih bom prosil, če lahko kak kubik snežne gmote poklonijo še sosedu na drugi strani ceste.

Sicer sem v novem letu po dolgem času uporabil še en zimski pripomoček. Čeprav je bilo v dolini 2. januarja še vse kopno, sem pred startom 44. novoletnega pohoda na Kum v nahrbtnik vseeno vrgel še dereze. In zadel v črno. Nekje na 1000 metrih nadmorske višine je namreč Zasavski Triglav, kot tudi rečejo gori, ki sem jo Zasavec – sram me bodi – v zrelih letih naskakoval prvič, pred pohodnike razgrnil ledeno preprogo.

Nekoč sem brez derez v zimskih razmerah rinil na tisočaka Lubnik pri Škofji Loki, pa mi je pri vzponu tako drselo, da sem jih potem v koči brez razmišljanja kupil. Bile so take bazične, na dva zoba sredi stopala, ampak zavirale so pa dobro in v dolino sem se vrnil v enem kosu in tudi ne raztegnjen.

Zasavski rojaki pa niso prepoznali male tržne niške, čeprav kar polovica planincev, ki sem jih srečal na gori, ni imela derez. Nekateri so lovili ravnotežje, drugi so hodili kot po jajcih. Če bi v koči prodajali dereze, bi šle za med, kot pir, pasulj in štrudelj.

Če to ni podjetniška ideja, za naslednji, 45. pohod, mat kurja?! Plačila za idejo pa ne rabim. So me člani domačega planinskega društva v megli, da bi jo rezal, prijazno usmerili proti vrhu in mi v rezervoar zastonj nalili šnopčka, imenovanega Specifi-kum. Tako da smo si kvit. Srečno.