Kolumna Dušana Malovrha: Saj ne grize – ubija

Na robu Maribora so trije psi raztrgali svojo 84-letno lastnico. Nenadni izbruh krvoločnosti dveh argentinskih dog in bulterierja nas je spet šokiral, odzivi po smrtonosnem napadu so bili spet pričakovani – tradicionalno slovenski. Kot vedno, ko se kak hišni ljubljenček spremeni v ubijalski stroj, sem poslušal: kriv ni pes, kriv je lastnik. Pomemben je človekov odnos do živali, vzgoja. »Noben pes s pravilno vzgojo ni napadalen!« je ob masakru v Ulici lepe Vide povzdignila glas ljubiteljica, ki ni želela biti imenovana. Njeno mnenje je tudi mnenje prevladujočega (beri: glasnejšega) dela laične in strokovne javnosti.

Kinološko gledano smo zelo posebna država. V Sloveniji je namreč na seznamu nevarnih psov kar okoli 2000 kosmatincev, ne obstaja pa seznam prepovedanih pasem. Pa si upam staviti, da po številu napadov psa na človeka s smrtnim izidom ne zaostajamo za civilizacijsko primerljivimi državami. Pred torkovo tragedijo so od leta 2010 pri nas ubijali bulmastifi, rotvajler in pitbuli. Le zakaj še nismo poročali, da je gospodarja do smrti zgrizel pudeljček, pekinezer ali jorkširski terier? Zato ker pri psu nikoli ni (bila) vse le vzgoja, seveda. Ampak tudi pasma, se pravi geni, nagon. Kri ni voda.

»Da so ohranili posebne značilnosti, so nekatere pasme uporabili za križanje, in to za različne namene. Tako so za gonjo in za boj terierje križali z mastifi,« piše v knjigi Psi vsega sveta (mala enciklopedija psov), ki smo jo pri nas doma večkrat prelistali in preštudirali od spredaj in od zadaj, pa se kljub želji na koncu še nismo odločili za psa. Ker imeti psa je velika odgovornost: do živali in seveda tudi do okolice, sočloveka.

V številnih evropskih državah so pred nami – sestavili so sezname prepovedanih pasem. V Nemčiji, na primer, so prepovedane štiri pasme, med njimi sta pitbul in bulterier (štajerski klavec), v Franciji in Veliki Britaniji prav tako štiri, med njimi je argentinska doga, ki je v torek ubila gospo na Štajerskem. Argentinska doga je prepovedana tudi na Norveškem in Portugalskem (pa še marsikje), na Danskem je brez domovinske pravice kar 11 pasem. In tako dalje in tako naprej po svetu. V Sloveniji pa so dovoljene vse, tudi najnevarnejše pasme.

Na svidenje do naslednjega pokola.