Kolumna Gorazda Nejedlyja: Zmaji hočejo zmajevo glavo

Kaj imajo skupnega zadnji trije predsedniki in plačniki nogometne Olimpije, Izet Rastoder, Milan Mandarić in Adam Delius? Green Dragons! Navijaška skupina ali del nje se je po klavrnem startu Olimpije v to sezono spravila nad nemškega poslovneža in zahteva njegovo glavo, tako kot je bilo z njegovima predhodnikoma. Tudi po velikem derbiju brez zmagovalca, ki je k sreči minil brez večjih incidentov, ne bodo ugasnili pozivi Nemcu, samooklicanemu zmaju, naj prepusti zeleno-belo barko drugemu kapitanu.

Toda Green Dragons se končno lahko posvetijo bistvu, to je igri, podobi zeleno-belih na igrišču in izražanju protestov nad tem, kar vidijo. Vse drugo je tuljenje v luno. Svojo verodostojnost so izgubili po verbalnem napadu na Deliusa in Alberta Riero pred štirimi leti ob predstavitvi Španca za trenerja. Tudi takrat jih ni zanimalo, kakšna bo vsebina na igrišču, temveč, ali bo trener nekdo, ki jim ustreza.

Nekoč so bili Green Dragons gonilna mestna subkultura, ki je marsikaterega nekoč mladega in za akcijo zagnanega fanta oblikovala v uspešnega podjetnika, ki je hkrati tudi kritičen, toda pravičen »mislec«, kakršne je mogoče srečevati na vzhodni tribuni – s pivcem za živce v roki. Priznam pa, da imajo še vedno dovolj ustvarjalnega duha in potenciala ter sposobnosti aktivirati in nagovarjati množice.

Delius in njegova zasedba sta del Olimpijinega problema. Z eno razliko, zelo pomembno in ključno pri razumevanju nogometnega kolektiva ali podjetja. Delius poleg svojih plačuje tudi grehe vseh drugih. Biti del normalnega sveta, h kateremu stremimo vsi, pa je, da se plačnika spoštuje.

Kakšna pa je realnost. Olimpijin proračun je v Deliusovem obdobju v povprečju znašal približno osem milijonov evrov, še enkrat manj od celjskega in tudi za tri milijone, štiri od mariborskega. Pet milijonov evrov je za prevzem 74-odstotnega upravljavskega deleža plačal Mandariću. Dragi zeleni zmaji, ali imate začetnih 13 ali 15 milijonov evrov ob prijazni Deliusovi diskontni ceni? Green Dragons in vsi drugi privrženci zeleno-belih: gledamo najslabšo Olimpijo. Na igrišču ni vredna počenega groša! Zadnje mesto na lestvici je realnost in potrditev zgrešene ocene praktično o vsem, kar zadeva športno politiko. A njo je lažje popraviti kot izgubiti plačnika.