Kolumna Gordane Stojiljković: Ana Jud

Tistega ranega jutra sem se od srca nasmejala, ko se je na moj klic očetu odzvala mami. Prosila sem jo, naj mu da telefon, da mu voščim za rojstni dan, ona pa se je nanj obrnila z besedami: »Pa zakaj ne poveš, da praznuješ?« A že uro kasneje me je paralizirala novica, da kolegice Ane Jud ni več. Soočenje z zapisi ob njeni smrti pa me je docela razkačilo. Če je še kak dvom o tem, kako nizko lahko zdrsne javni diskurz, ga družbena omrežja ob smrti hitro razblinijo. Del ljudi izrazi spoštovanje, žalost ali vsaj dostojno tišino. Drugi del pa se takoj postavi v vlogo razsodnika, ciničnega komentatorja. In prav ta drugi del najbolj bode v oči – ne zato, ker obstaja, ampak ker se ne zadrži več niti v trenutkih, ko bi človek pričakoval minimalno dostojanstvo. Internet je ustvaril okolje, kjer je smrt postala »vsebina«.

Ni več meja med osebnim in javnim, med človeškim in performativnim. Vse je snov za komentar, za reakcijo, za pozicijo. V takem prostoru empatija ne izgine – izgubi pa tekmo s hitrostjo, impulzom in potrebo po izražanju mnenja o vsem. A problem ni zgolj v »grdih komentarjih«. Problem je v normalizaciji tega, da je sprejemljivo ob smrti človeka najprej izbrskati svoj konflikt z njim – ali z njegovo podobo – in ga javno odložiti kot nekakšen povzetek njegovega življenja. Kot da smrt ne pomeni konca človeka, ampak začetek razprave, kdo je imel prav. To ni več svoboda govora. To je razkroj osnovne socialne zavore, ki jo v fizičnem svetu še vedno ohranjamo: da ob smrti izberemo besede z minimalnim spoštovanjem. Na spletu ta zavora ne obstaja več.

Koliko je vredna človeškost, če jo v trenutku, ko je najbolj potrebna, zlahka zamenjamo za komentar, ironijo ali samopotrjevanje? Ali smo še sposobni vsaj za hip prepoznati, da je bil na drugi strani vedno človek – ne le mnenje, ne le simbol, ne le sprožilec za komentar. Če smrt človeka sproži potrebo po dokazovanju, potem problem ni v umrlem. Problem je v živih. Draga Ana, včeraj so se od tebe tudi fizično poslovili tvoji dve »človekinji«, kot si svoji najstniški hčerki sama rada poimenovala, nekdanji mož in vsi, ki so ti bili blizu. Naj ti bo mirno.