Kolumna Gordane Stojiljković: Glas

Milena Zupančič, Slavenka Drakulić, Vedrana Rudan. Tri ženske, trije različni glasovi, kako se upreti svetu, ki od žensk stoletja pričakuje predvsem, da bodo tiho. V mesecu dni so druga za drugo odšle na območje brez signala, kot je slovo poimenovala Rudanova. A vse tri za seboj puščajo še kako pomembne signale. Ne zato, ker bi vse tri govorile enako. Ravno nasprotno. Milena je govorila z obrazom, držo in izjemno igralsko prisotnostjo. Slavenka je pokazala, kako politika vstopa v najbolj zasebne prostore ženske. Vedrana pa je besede uporabljala kot pest: neposredno, nesramno, boleče, brez dovoljenja. Vse tri so zaznamovale številne generacije na območju nekdanje skupne države. Toda njihova največja zapuščina ni v tem, da so bile močne ženske. Njihova zapuščina je v tem, da so pokazale, da ženski ni treba biti všečna, da bi imela prav.

Slavenka je pisala o telesu, staranju, vojni, nacionalizmu in nasilju ter vztrajno dokazovala, da se politika ne dogaja moškim v parlamentih in na bojiščih, temveč se dogaja ženskam doma, v njihovih telesih, spalnicah, službah, na ulicah. Vedrana si je dovolila biti neprijetna. Ni olepševala staranja, bolezni, materinstva, moških, žensk, smrti.

Ženske, ki so toliko desetletij povzročale hrup, so odšle tja, kjer signala ni. A njihov signal je ostal. Ostal je v ženskah, ki so zaradi Slavenke doumele, da njihovo telo ni javna lastnina. V ženskah, ki zaradi Vedrane rečejo: »Ne«. V ženskah, ki so v Mileni videle žensko, ki ji ni bilo treba zmanjšati same sebe, da bi lahko obstajala.

Velike ženske niso tiste, po katerih ostanejo spomeniki. Velike ženske so tiste, po katerih ostane nemir. Vprašanja. Jeza. Pogum. In predvsem občutek, da se nekaj da spremeniti. Zato ni čas za pocukrane nekrologe o damah, ki so zaznamovale naš čas. Bile so preveč žive, preveč ostre in preveč neposlušne za takšne besede. Bolje jih je počastiti tako, da nehamo molčati, ko žensko ubije partner. Da nehamo staranje žensk obravnavati kot napako. Da nehamo ženskam govoriti, kako naj izgledajo, ljubijo, govorijo, pišejo in umirajo. Odšle so. Toda pustile so nam glas. Zdaj je na nas, da ga ne izgubimo. Kajti me signal še imamo.