Kolumna Gordane Stojiljković: Ko zmanjka jutri

Človek živi, kot da je jutri samoumeven. Ne razmišlja o njem. Jutri bo zazvonil telefon, nekdo bo napisal sporočilo, srečala se bova, nekaj rekla, nekaj pustila za pozneje. Življenje je sestavljeno iz teh drobnih odlogov. Iz prepričanja, da je časa dovolj. Potem pa pride novica, ki to samoumevnost v trenutku razblini. Smrt dragega Aleksa je udarila nenadno, kot bi me kdo boksnil v trebuh z vso močjo. Kako neizmerno krhka je ta konstrukcija, ki ji pravimo vsakdan. Še včeraj je bil del sveta, ki se nam je zdel trden in nespremenljiv. Danes ga ni več. Nič posebnega se ni zgodilo na ulicah, ljudje hitijo po opravkih. Svet se ni ustavil. In prav v tem je nekaj skoraj neznosnega: življenje drugih se nadaljuje, medtem ko se je za nekoga ta svet dokončno končal.

Smrt je dokončna, mi pa živimo v jeziku nedokončanosti. Še en klic. Še ena kava. Še ena priložnost, da človeku povemo, da ga imamo radi, da ga cenimo, da nam nekaj pomeni. In potem nenadoma ni več mogoče ničesar dodati. Ob smrti človeka zato ne žalujemo samo za njim. Žalujemo tudi za vsem, kar bi se še lahko zgodilo. Za pogovori, ki jih ne bo. Za srečanji, ki jih ne bo. Za prihodnostjo, v kateri je bil ta človek še vedno nekje prisoten, četudi zgolj na robu našega vsakdana. Morda je to najbolj kruta lekcija smrti: ne opozori nas, da moramo začeti živeti, ampak da smo ves čas živeli v zmoti, da imamo neskončno časa. Aleksova smrt me zato ne spominja le na konec nekega življenja. Spominja me na dragocenost vsega, kar tako lahkotno prestavljamo. Naše življenje je polno stavkov, ki se začenjajo z »enkrat«.

Enkrat se bomo dobili. Enkrat bomo poklepetali. Enkrat bom poklical. Toda »enkrat« je samo beseda, ker verjamemo, da bo jutri zagotovo prišlo. Smrt pa je tista tiha meja, ki nas brez opozorila spomni, da jutri ni človekova pravica. In zato ob Aleksovem odhodu ostaja predvsem tišina. Tišina, v kateri človek nenadoma sliši vse tisto, kar je bilo prej preglasno odloženo na pozneje. Morda nam želi njegova smrt povedati, da ljudje, ki so nam pomembni, ne smejo ostati ujeti v naših »enkrat«. Življenje nas prepričuje, da imamo čas. A smrt nas vedno znova spomni, da ga nimamo.