Kolumna Gordane Stojiljković: Odgovornost

Nasilje ni nekaj, kar je kratkega diha in ga zato, ker se je zgodilo, dopustimo. Je stanje. Je vsega obsojanja vredno izražanje moči. Čeprav menim, da obtožbe bivše partnerice, ki obremenjujejo poslanca SD Janija Prednika, nimajo zveze s politično stranko, temveč gre za zasebno sfero, pa nasilje moškega nad žensko, zlasti če ga izvaja oseba na vplivnem položaju, ni le zasebna tragedija, temveč poraz celotne družbe.

Ko ima nekdo moč, status in vpliv, nasilje običajno obtiči na dejstvu, da se moč lahko zlorablja brez posledic. Okej, tip je ravnal edino pravilno, ko gre za njegovo politično kariero, in odstopil kot poslanec. A iz njegovega sporočila vseeno zeva ena velika praznina – ne politične, temveč človeške odgovornosti do drugega živega bitja. Naša družba namreč še vedno raje kaznuje žensko kot moškega, ki izvaja nasilje. In le dan po odstopu se že vrstijo vprašanja, zakaj je žrtev povedala šele zdaj. Zakaj ga je ovadila šele zdaj?

A kaj se v bistvu sprašujemo, kadar sprašujemo, zakaj žrtev ni spregovorila prej? Najbolj brezkompromisno je to predstavil Klemen Lah, doktor literarnih ved, sicer na primeru spolnih zlorab, pa vendar, nasilje je nasilje. »Žrtev nič bolj ne utiša, nič bolj ne stre kot dvom, zanikanje in bolečina bližnjih. Zavedajo se, da bi z molkom morda rešile sebe, a bi trpeli drugi. Zato molčijo; če bi spregovorile, bi trpeli bližnji – tisti, ki bi jo morali varovati.« In še: »Ko se sprašujemo, zakaj ni povedala prej, se v resnici sprašujemo, zakaj nam ni mogla zaupati. Zakaj v nas ni prepoznala podpore, ki jo je iskala. Sprašujemo se, kje smo bili. Če to sprašujemo žrtev, pa – ne sprenevedajmo se – je ničesar ne sprašujemo. Le utišati jo skušamo.«

Še posebej nevarno je, ko nekdo s politično ali simbolno močjo dvigne roko nad žensko in to opravičuje z »oba sva bila nasilna«, saj gre v tem primeru zagotovo za nerazumevanje dinamike nasilja. Moč in kontekst nista enaka: položaj, fizična premoč in javni vpliv pomenijo, da udarci nikoli niso enakovredni. Pa je naša, človeška dolžnost povsem enostavna: verjeti žrtvi, sprožiti postopke, terjati odgovornost in preprečiti, da bi storilci še kadar koli bili nosilci javne moči.

Grožnje (ne več) šefa poslancev SD: »Tvoj umor sem že naročil ...« Kaj na to pravi Nika Kovač?