Kolumna Gordane Stojiljković: Paradoks

Vedno isti paradoks: družba spodbuja žrtve nasilja, naj spregovorijo in zberejo dokaze, ko pa to storijo, se izkaže, da ti dokazi niso »pravi« ali »dovolj prepričljivi«. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, ko dokazi obstajajo, a jih sistem ne prepozna kot zadostne. A problem ni v dokazovanju, temveč v tem, kako institucije razumejo nasilje. Tokrat sem pege dobila zaradi odločitve tožilstva, ki je zavrglo ovadbi zoper nekdanjega poslanca, v katerih mu je nekdanja partnerica očitala nasilje v družini oziroma grožnje in zalezovanje. Ovadbo je podkrepila z mejli, s posnetki prepira, ko naj bi jo udaril, ji zvil roke, jo butnil ob steno, vpil, da ne bo preživela noči, da je njen umor že naročil, samo še plačati ga mora, da jo bo skalpiral. A vse to ni dovolj. Ker??? Ker je zamudila šestmesečni rok za prijavo. Ker ženska ni bila dovolj ogrožena. Ker se mu je uprla, kajti upor pomeni, da ni bila podrejena. Institucije nam znova sporočajo, da mora biti nasilje mora neposredno. Žrtev mora biti prestrašena, zlomljena, pasivna. Če teh elementov ni, se začne dvom – pa ne o storilcu, temveč o žrtvi.

Takšna logika razkriva globoko nerazumevanje dinamike nasilja. Nasilje ni vedno kričeče in enoznačno; pogosto je prepleteno z nadzorom, manipulacijo in dolgotrajnim pritiskom. Žrtve se temu prilagajajo na različne načine – tudi tako, da na zunaj delujejo močne ali kljubovalne. A kljubovanje žrtve ni znak enakovrednosti, temveč strategija preživetja. Toda sistem to kompleksnost reducira na vprašanje: ali je žrtev videti kot žrtev. In v tej razdrobljeni sliki nasilje pogosto izgine kot pravno relevantno dejstvo, čeprav še kako prisotno. Takšne odločitve imajo širše posledice. Ne gre le za še eno zavrženo ovadbo, temveč za sporočilo, ki ga sistem pošilja: da tudi ob dokazih ne boš slišan. Nekdanji poslanec je po odločitvi tožilstva izjavil, da je vesel, da se je izkazalo, da je nedolžen. Lepo vas prosim! Tehnikalije, zaradi katerih je ovadba padla, nikakor ne pomenijo, da do svoje partnerice ni bil takšen, kot mu je očitala. In podkrepila z dokazi. Tako pa smo znova na celi črti pogrnili v očeh žrtve, ki ji vedno znova sporočamo, da naj bo raje tiho.