Kolumna Gordane Stojiljković: Podcenjevanje

Ni v moji naravi, da bi podcenjevala. Kogar koli ali kar koli. Ne ravnanja ljudi ne dogodkov ne usod. Pa vendar sem se pred časom zavedla, da sem počela ravno to. Podcenjevala sem državo. Ravno sem se vrnila s popotovanja po Romuniji. V Bukarešto me je pred več kot tremi desetletji zaneslo naključje, ko sva se s cimrom odpravila v Bolgarijo z vlakom, ki je imel v romunskem glavnem mestu precejšen postanek. Slednjega sva izkoristila za kratek vpogled v ravnokar od dolgoletnega komunističnega diktatorja Nicolaeja Ceausesca osvobojene države in romunskega glavnega mesta. In kratek, predvsem pa prvi vtis je bil: nikoli več. Umazanija. Neurejenost. Sivina. Moj prvi vtis je podkrepil mlad fant na vlaku, ki je tistikrat že šestič skušal pobegniti v Sofijo, ki je bila zanj, kot je dejal, Pariz, pa – mimogrede – niti Sofija tisti čas ni bila ravno sanjska destinacija, a so ga vsakič znova ujeli, pretepli in vrnili v domovino.

Znamenita cesta Transfagarasan v Romuniji. FOTO: Unsplash

No, avgusta sva se s partnerjem, ko naju je najina 17-letnica gladko odslovila, z avtom odpravila po Romuniji. Prevozila sva 1500 kilometrov lokalnih cest in po videnem se ne morem odločiti, kaj mi je bilo najbolj všeč. Ker mi je bilo všeč prav vse. Nekajkrat na dan sem izustila: O, kako je lepo!!! Navdušila so me popolnoma vsa središča mest, v katerih sva se ustavila, tudi najmanjše vasi, navdušile so me vse ceste, po katerih sva se peljala, navdušila me je narava, navdušili so me gozdovi, gradovi, prostrana polja, navdušile so me tako pravoslavne kot katoliške cerkve – nebroj jih je –, navdušila me je hrana, ki mi je kot potomki Vojvodincev itak blizu.

Navdušile so me cene, saj sva si lahko privoščila marsikaj, ne da bi me kasneje bolela glava, predvsem pa so me navdušili ljudje. In medvedi. Čeprav imamo v naši državi kar precej težav s temi kosmatinci, ki napadajo drobnico in so vedno bliže tudi hišnim pragom, pa so medvedi na romunski gorski cesti Transfăgărășan, ki velja za najlepšo v Evropi, ki iz gozdov prihlačajo do ceste in kot kakšni gozdni policisti opazujejo promet, nekaj najlepšega, kar sem doživela. Videti te zveri v naravnem okolju, seveda v varnem zavetju avtomobila, je res nekaj, česar ne bom nikoli pozabila.