Kolumna Gordane Stojiljković: Prepozna pravica

V enem tednu sem napisala dva članka o dolgotrajnem sojenju v primeru odškodninskih tožb svojcev zoper bolnišnice, ki so odgovorne za smrt njihovega sorodnika, podkrepljene tudi z mnenji sodnih izvedencev. Eden je umrl leta 2012, drugi 2014, končne presoje sodišč pa še vedno ni. V sistemu ni zakonsko določenega maksimalnega roka, v katerem bi moralo sodišče odločiti o civilni zadevi, saj zakon o pravdnem postopku ureja procesna pravila, ne pa časovne omejitve za izdajo sodbe. Hkrati pa ustava in Evropska konvencija o človekovih pravicah zagotavljata pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta razkorak med normo in prakso odpira resno vprašanje: kaj pomeni pravica, če je njeno uresničevanje raztegnjeno čez desetletje?

V primerih smrti bližnjega čas namreč ni nevtralen dejavnik. Postopek ni zgolj tehnična razprava o vzročni zvezi in standardu skrbnosti, temveč podaljšano obdobje negotovosti. Dolgotrajno sojenje pomeni, da svojci ostajajo ujeti med žalovanjem in dokazovanjem, med čustveno izgubo in pravnim bojem. Bolnišnice in zavarovalnice razpolagajo s strokovnimi ekipami, predvsem pa denarjem, družine pa lahko medtem obubožajo, predvsem pa se psihološko povsem izčrpajo. Če postopek traja deset let, se pravica postopoma preoblikuje v preizkus vzdržljivosti. Tisti, ki zmorejo dlje, imajo več možnosti, ne zato, ker imajo prav, temveč ker imajo denar. Vmes pa spomini bledijo, izvedenci se menjajo, svojci pa obupujejo.

Paradoksalno lahko prav dolžina postopka oslabi možnost materialne resnice. Čeprav sistem omogoča pravna sredstva zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ta mehanizem praviloma ponuja le naknadno denarno zadoščenje. Ne preprečuje pa sistemske počasnosti. Priznanje, da je bil postopek predolg, ne more povrniti izgubljenih let, niti zmanjšati občutka, da je bila pravica odložena. Desetletni postopki v zadevah, kjer je v ospredju smrt človeka, zato niso zgolj organizacijski problem sodstva, temveč vprašanje zaupanja v pravno državo. Pravo, ki ne zmore odločiti v razumnem času, tvega, da izgubi moralno avtoriteto. Pravica, ki pride prepozno, je lahko formalno pravilna, a življenjsko prazna.