Kolumna Gordane Stojiljković: Skrunitev

V ponedeljek je na naslov človeka, ki je decembra lani s spomenika Josipa Broza - Tita v Velenju odrezal njegovo glavo, priromala obtožnica, ki mu očita kaznivo dejanje poškodovanja, odstranitve ali uničenja stvari, ki so posebnega kulturnega pomena, za kar je zagroženih do pet let zapora, grozi pa mu tudi denarna kazen v višini več kot 11 tisoč evrov. Skrunitev Titovega spomenika v Velenju ni »izraz mnenja« ali politično sporočilo, temveč zavestno kaznivo dejanje uničevanja javne lastnine. Takšna dejanja je treba jasno in brez olepševanja obsoditi, ne glede na to, kako razdeljujoča je zgodovinska osebnost, ki jo spomenik predstavlja. Josip Broz - Tito je za del javnosti simbol osvoboditve, za druge pa simbol avtoritarnega režima, ki je kršil temeljne človekove pravice. Zato so razprave o njegovi dediščini lahko legitimne – vandalizem pa nikoli.

Dejanje soseda Janeza Janše, ki je na krilih podpore ljudi, ki volijo desne stranke, o svojem »pogumnem« dejanju napisal celo knjigo, zdaj pa na stojnicah prodaja pivo Dictator, v ničemer ne prispeva k resni razpravi. Nasprotno, kompleksna zgodovinska vprašanja zreducira na primitivno uničevanje in s tem diskreditira vsak poskus morebitne kritike preteklosti. Kdor želi odpirati težke teme zgodovine, mora to početi v okviru argumentov, javne razprave in demokratičnih postopkov, ne pa z nasiljem nad skupnimi simboli. Zato je prav, da se poleg kazenskega pregona izpostavi tudi vprašanje sankcij. Poleg zagrožene zaporne kazni je denarna kazen povsem upravičena in nujna. Javni spomeniki niso abstraktne tarče, temveč skupna lastnina, katere poškodovanje povzroča konkretno materialno škodo, ki jo na koncu plačamo mi vsi, davkoplačevalci. Ob tem je treba zavrniti tudi posploševanja, ki Velenje prikazujejo kot mesto malikovanja »dela in lika« Tita. Velenje je raznolika skupnost, v kateri že več kot 60 let sobivajo različni pogledi na zgodovino – od kritičnih do bolj nostalgičnih. A ena stvar je jasna: v demokratični družbi se nestrinjanja in spori ne rešujejo z uničevanjem, temveč z razpravo. Kdor tega ne razume, ne prispeva k svobodi govora, temveč jo predvsem spodkopava.