
Galerija

V Sloveniji radi ponavljamo, da imamo javno zdravstvo, dostopno vsem. Radi govorimo o pravicah pacientov, solidarnosti in zdravju kot najvišji vrednoti. Toda vse te velike besede se hitro sesujejo, ko človek s svežo rano in krvavitvijo stopi skozi vrata urgence. Takrat se pokaže, da včasih ni najpomembnejše, kaj se dogaja s pacientom, ampak kdo ga je nazadnje obravnaval.
Prijateljica je imela za dermatološki pregled napotnico s sumom na najhujše – kožnega raka. Na portalu z najkrajšimi čakalnimi dobami je bil najhitrejši termin v ZD Celje. Po pregledu so jo poklicali na izrez znamenja. Še istega večera ji je rana na obrazu začela krvaveti, osebna zdravnica jo je naslednji dan pregledala in ji rano znova oskrbela. A zvečer ji je iz rane skozi debele plasti obližev znova tekla kri. Zato je znova odšla, tokrat v dežurno ambulanto v Velenje, od koder so jo zaradi svežih šivov napotili na urgenco v Celje.
Pacient ni last ustanove, blagovna znamka in ne pogodbeni spor.
Ko je medicinska sestra zagledala ime Estetika Fabjan, ji je povedala, da njihovi zdravniki njegovih pacientov ne sprejemajo in da ima ta ustanova svojega dežurnega zdravnika 24 ur na dan. Zaman je pojasnjevala, da je bila na poseg napotena prek zdravstvenega sistema in da je bil poseg opravljen v ZD Celje. Ime na papirju je očitno postalo pomembnejše od krvaveče rane na obrazu. Pomoč ji je zavrnila tudi dežurna zdravnica na ORL. Na srečo jo je medicinska sestra poslala na kirurško urgenco. Tam so jo pregledali, ustavili krvavitev in rano oskrbeli.
Slovensko zdravstvo se očitno vse bolj spreminja v tekmovanje za odgovornost. Javni in zasebni izvajalci si podajajo pacienta kot vroč krompir, vsak pa išče razlog, zakaj naj ga ne bi obravnaval. Pacient medtem krvavi, čaka in posluša razlage o pristojnostih. Morda bi morali na vhod urgence namesto navodil namestiti tablo: »Pred vstopom preverite, kdo vas je operiral. Če je izvajalec napačen, se lahko vaša zdravstvena težava spremeni v administrativni problem.«
Zdravstvo ne bi smelo delovati po načelu »čigav pacient si«. Pacient ni last ustanove, blagovna znamka in ne pogodbeni spor. Je človek, ki plačuje prispevke in upravičeno pričakuje pomoč, ko jo potrebuje. In ko mora pacient na urgenci najprej dokazovati, da si zasluži pregled, je javno zdravstvo že izgubilo najpomembnejše: človečnost.