Kolumna Jerneja Suhadolnika: Slovenija med zmagovalci

V Italiji so naposled spustili olimpijsko zaveso in potegnili črto pod prvi športni spektakel letošnje zime. Potem ko so v razkošnem amfiteatru v Veroni z velikim pompom zaprli 25. zimske olimpijske igre, ki so zadnje tedne držale pokonci ljubitelje snega, ledu in spektakla, se je športna družina doma in na tujem zazrla v prihodnost. Kako je opravila Slovenija? Odvisno. Če gre za skakalce – klobuk dol pred njimi. Fantje in dekleta so ponovili pekinško pravljico: dve zlati, ena srebrna in ena bronasta kolajna. To ni več naključje, to je dobro delujoči sistem, mašina in – če smo pošteni – ponos marsikoga pri nas. Če pogledamo proti drugim panogam, slika ni tako bleščeča. Smučarji in deskarji so tokrat ostali dolžni. Kar so pred štirimi leti prinesli iz Kitajske, je letos izpuhtelo. Alpinci žal že dlje životarijo, njihov rezultatski padec ne more biti več presenečenje, ampak realnost, ki jo vidijo vsi.

Na severu Italije se je zbralo skoraj tri tisoč športnikov iz več kot 90 držav. Na koncu je svoje vitrine obogatilo s kolajnami le 29 reprezentanc in slovenska je med njimi. Ne samo to: z dvema zlatima, eno srebrno in eno bronasto je Slovenija na opaznem 17. mestu. Malenkost slabše kot v Pekingu, toda še vedno – roko na srce – vrhunsko za dvomilijonsko državo. To ni samoumevno. To pomeni, da igramo v ligi velikih in bogatih, torej v ligi držav, ki premorejo tako športni koncept kot denar za njegovo izvedbo. In še nekaj bode v oči: olimpijske igre so se za vrsto let vrnile tja, kjer jih najraje spremljajo – na zahod. Po obdobju finančne, gospodarske in covidne krize, ko so reševale olimpijske igre Kitajska, Japonska, Brazilija, Južna Koreja in Rusija, so olimpijske igre spet v ospredju pri evropskih, ameriških in zahodnih odločevalcih.

Po pandemiji in večletnih finančnih spodbudah, ki so jih vlade in centralne banke brizgale na trge, je namreč na zahodu spet dovolj poguma. V naslednjih 12 letih si bodo igre podajali ZDA, Francija, Italija, Avstralija in njihovi partnerji. In čeprav (še) ne bomo organizatorji, bomo – kot del zahoda – vsaj malo zraven tudi Slovenci.