Kolumna Lare Paukovič: Grdi grdi zakon

Pred časom je medij, za katerega pišem ali sem pisala, o neki osebi objavil novico, ki ji ni bila všeč. Ta je to delila na svojem facebooku in se pridušala čez medij, urednike, novinarje in kar je še tega. Seveda je bilo glavno vprašanje: kdo je avtor članka in kako si drzne?

Pod novico je bila podpisana novinarka, katere začetnice so, če jih obrne, enake mojim. In, glej, no: pod facebook objavo se je našel junak, ki je samo iz začetnic zaključil, da sem avtorica jaz, to obelodanil v komentarjih, ne da bi me kar koli vprašal, za nameček pa zaključil še (še danes ne vem, po kakšni logiki), da sem povezana s persono, ki je v medijskem svetu na slabem glasu.

Komentatorji so se zgražali: kdo je ona?! Kako si drzne? Eden od njih, precej konflikten starejši moški, ki sem ga bežno poznala, mi je pisal celo v zasebna sporočila. Da ni čudno, da je članek moj, če pa se gibljem v taki družbi; da je resnica prišla na dan, da smo »medij v vladni službi« (čeprav bi, če bi malo pobrskal, takoj videl, da objavlja tudi novice, ki vladi niso naklonjene) in podobno. Celo grožnje so začele padati.

Moškega sem seveda blokirala, avtorja napačnega sklepanja, ki se je po mojem posredovanju nenadoma posipal s pepelom, pa prosila za umik komentarja. K sreči zadeva vseeno ni bila tako opazna, da bi me k vragu začelo pošiljati še več ljudi. A to je bil šolski primer tega, kako se po spletu brez najmanjših težav širijo nepreverjene informacije. Vsakdo, ki ima pet minut časa, se lahko igra detektiva in povezuje reči v pogosto povsem nesmiselne konglomerate, na ta račun pa ustvarja kaos, zmedo in škodo. Kaj je res, postane nepomembno: množica je lačna krvi.

Nekaj podobnega se dogaja s predlogom novega zakona o medijih. Ob razgrnitvi zakona so se pojavili številni članki, vlogi, objave na družbenih medijih, ki zakon razlagajo vsak po svoje. Med drugim naj bi, se je zgražala vplivnica stranke SDS Zala Klopčič, ki je proti zakonu zagnala celo peticijo, pomenil konec vplivnežev in svobode govora. Trdila je, da bo po novem vsak vplivnež postal medij, ki se bo moral vpisati v razvid medijev.

A vsak odvetnik ali medijski strokovnjak vam bo potrdil, da nihče ne omenja vpisa vplivnežev v razvid medijev, pač pa regulira le njihove oglaševalske vsebine, jim prepoveduje izražanje sovraštva, nasilje in podobno, kar je povsem razumljivo. Zala Klopčič je navedla še več neresnic, ki so jih povzemali tudi drugi vplivneži, kar nekaj pavšalnosti v povezavi z zakonom pa je v sicer humornem članku objavil vplivnež in marketinški specialist Jan Macarol Vrabec, ki je za tolmačenje zakona uporabil kar – pozor – umetno inteligenco (ki se je novi zakon, mimogrede, ravno tako dotika) in se s pripisom, da lahko producira odgovore z napakami, odvezal odgovornosti za morebitne napačne trditve. Pa še bi lahko naštevali.

Ravno širjenje napačnih informacij dokazuje, da bi morali vplivneži za svoje besede še bolj odgovarjati, saj jim očitno nekateri zaupajo veliko bolj kot medijem. Kar se mene tiče, bi se čisto lahko tudi vpisovali v razvid. Morda bi bili potem pri opletanju z informacijami bolj previdni. In morda se ravno tega bojijo. Zato si zapomnite: ne zaupajte nikomur. Konec koncev niti meni v tej kolumni. Preden postanete agresivni, pretirano čustveni, napadalni – sami preberite zakon. Pogovarjajte se o njem. Zanesite se na odvetnike in strokovnjake, ne na vsakega pametnjakoviča, ki ima slučajno kamero in platformo.