Kolumna Lovra Kastelica: Dežela enakih lutk

Zadnjič sem se z nekega dogodka vrnil z občutkom, da je bilo precejšnje število deklet videti, lahko bi rekel, skoraj enako. Tako nenaravno se mi je zdelo. Da niso bile v sorodu, sem opazil šele po njihovih rokah in vratovih. Ta prehod, iz napetih obrazov brez ene same gube v starikavo kožo na vratu, pa je bil v bistvu zgolj klavrna podoba sveta, v katerega smo tudi poženščeni in opedenani moški že čisto zabredli. Narava je hotela, da smo različni, ne pa da postanemo dežela enakih lutk. K temu, da je tako, je pripomogla tudi vse glasnejša kultura spreminjanja ljudi, predvsem pa njeno načelo, da ne sme biti prav nihče prikrajšan zaradi naravne loterije.

Tako kot je skušala evgenika vsiliti svojo različico popolnega, arijskega človeka, tudi sodobna družba čedalje bolj pritiska s podobami – popolnega telesa. A kaj ko se je narod na te pritiske odzval tako, da jih je začel blažiti z lepotnimi posegi. Te si izbira čisto sam; nihče mu jih ne vsiljuje. Gre torej za nekakšno nadaljevanje ideje o spreminjanju in popravljanju ljudi, da bi se lahko enakovredno kosali z drugimi. A namesto da bi prehodili celo(s)tno pot, smo raje – na poti do boljšega počutja in statusa v družbi – pretentali naravo ter jo usekali po bližnjici. Ne nazadnje je bilo (glede na podatke ISAPS) leta 2024 na svetu opravljenih že rekordnih 38 milijonov estetskih posegov! Samo v vednost: leta 2010 jih je bilo 14 milijonov; industrija spreminjanja in popravljanja pa je še zlasti po covidu – povsem eksplodirala!

Nič drugače ni pri nas: letos je Mediana (Ogledalo brez filtrov – Slovenke o letih, videzu in estetskih posegih) ugotovila, da se je 28 odstotkov slovenskih žensk z višjo kupno močjo že oglasilo pri lepotnem kirurgu. Če pa bi raziskava upoštevala še vse slovenske moške ter tiste ženske, ki si lepotnih popravkov v resnici ne morejo privoščiti, a se vseeno do vratu zakreditirajo, bi prišli po nekaterih ocenah do podatka, ki pravi, da naj bi bilo pri nas okoli 30 tisoč estetskih posegov na leto, zanje pa zmečemo približno 30 milijonov evrov. Evgenika dandanes ne rjovi več v nacističnih uniformah, pač pa šepeta v prefinjenem jeziku, ki se ga družba, ki človeka ne meri več po dostojanstvu, pač pa le še po videzu, niti ne sramuje več. Vprašanje, ali bomo sploh še znali ostati skupnost živih in drugačnih ljudi ali bomo naposled res postali le še na videz speglana, vsebinsko pa prazna – dežela enakih lutk.