Kolumna Lovra Kastelica: Elitni priskledniki

Kdo je že premleval o revoluciji in o nasilnem strmoglavljenju buržoazije; o tem, da se lahko vladajoči razred zamenja le skozi konflikte; ter da je zgodovina vse dosedanje družbe pravzaprav zgodovina enih samih razrednih bojev? Mar je šlo v nedavni ameriški ugrabitvi Madura res samo za operacijo, ki je zadala režimu še zadnji udarec, ali pa je s poskusom vsiljene spremembe oblasti samo pospešila, da se bodo tamkajšnje elite, ki so nastale in obogatele ob chavizmu in madurizmu, v bistvu le na novo premešale? Tako kot so se že marsikdaj in marsikje? Tudi Slovenci smo bili takoj po drugi svetovni vojni in po osamosvojitvi priča premešanju domače elite. In ko je pred dvema letoma Jože Anderlič izustil, da gradi tako draga stanovanja le zato, da ne pride do amorfne gmote ljudi, ki bi nastala, kadar narod nima svoje elite, je v bistvu napovedal najnovejšo (nepremičninarsko-kripto-estradniško) fazo in rojstvo neke nove slovenske elite.

Tudi Venezuela je živela dolgo v iluziji, da bo nafta venomer polnila njihovo državno blagajno ter da se bo stari red znal obdržati na oblasti. Ko so se sodčki nafte dobro prodajali, se je denar res razlival tudi navzdol. Ko pa so cene nafte že spet zanihale in je revščina narasla, je bilo že nekaj korupcijskih škandalov dovolj, da so eksplodirale ulice ter pokazale rdeči karton dotedanji eliti. Stabilen, a okostenel ter od ljudi odtujen sistem, ki je trajal vse od leta 1958, se je izčrpal. Staro garnituro je zamenjal Chavez. A čeprav je na oblast prišel kot simbol antielite, je sistem preobrazil v novo elito (boliburžuazijo), ki jo je krasil predvsem brezobziren odnos do javnega dobrega.

Chavizem in potem madurizem te oblasti nista hotela izpustiti več iz rok. Nadzor, zvestoba in kadrovanje so postali pomembnejši od danih obljub. Takšni režimi postanejo hitro tudi učbeniški primer Michelsovega Železnega zakona oligarhije. Italijanski sociolog nemškega rodu Robert Michels je že pred več kot stoletjem opozarjal, da se tudi organizacije, ki nastanejo v imenu ljudstva, sčasoma zbirokratizirajo in začnejo varovati predvsem same v sebe. Vedno pa se začne z velikimi obljubami – v imenu ljudstva. A ko se izkaže, da so bile obljube lažne, da jim je šlo le za oblast, tedaj ustvari režim, ki je obljubljal konec elite, v hipu novo. Za zaščito sebe, ozkega sloja posvečenih. Nekakšno gardo, ki jo zgodovina naplavi, a tudi odplavi. Elitnim prisklednikom ura namreč vedno tiktaka ...